Debelost je zdravju škodljiva, zato jo strokovnjaki opredeljujejo kot bolezensko stanje, za katerega je značilno, da se v telesu nabira bistveno več maščobe, kot jo je potrebno za optimalno delovanje organizma. Sodoben način življenja in neomejene možnosti glede kakovosti in količine hrane vse pogosteje tudi psom povzročajo težave, povezane s prekomerno telesno težo.

Vzroki za debelost
Znano je, da je kar 95% debelosti pri človeku povezano s preobilno hrano v določenem obdobju in vse kaže, da je tako tudi pri psih. Najpogosteje se prekomerno zredijo tisti psi, katerim gospodarji in drugi člani družine poleg rednega obroka večkrat na dan namenijo različne priboljške in ostanke človeške hrane, pa četudi v manjših količinah. K debelosti so bolj nagnjene starejše živali in tisti psi, ki se premalo gibljejo in s tem porabijo manj energije. Poznano je, da so k temu nekoliko bolj nagnjene tudi določene pasme psov; med lovskimi velja omeniti predvsem labradorce, koker španjele in jazbečarje.

V mnogo manjšem odstotku je debelost pri psih posledica bolezni. Največkrat nastopi zaradi: nepravilnega delovanja nadledvične žleze, ščitnice ali pa bolezni trebušne slinavke. Poleg prekomerne telesne teže so v teh primerih pri psu zaznavna tudi druga bolezenska znamenja.

Ugotavljanje debelosti
Optimalna telesna teža pri psih je predvsem odvisna od: velikosti, telesne konstitucije in obsega mišične mase. Ker pri tem glede na pasemski standard obstajajo velike razlike, je tudi objektivno ugotavljanje debelosti pri psih sorazmerno zahtevno. V praksi najpogosteje uporabljamo vizualno oceno: primerno širino in višino telesa in telesne teže, pri tem pa upoštevamo konstitucijo in kondicijsko stanje živali. Subjektivna, vendar uspešna je tudi metoda ocenjevanja debeline maščobnega tkiva, ki pokriva rebra, in jo preprosto določimo s tipanjem. V zadnjem času za posamezne pasme predpisujejo optimalno telesno težo tudi dopolnjeni pasemski standardi.

Posledice prekomerne telesne teže
Debelost zagotovo neugodno vpliva na splošno počutje živali. Prekomerno rejeni psi enostavno ne zmorejo že nekoliko večjih fizičnih naporov, kar je pogosto povezano tudi z njihovo slabo kondicijsko pripravljenostjo. Takšno stanje pri lovskih psih zmanjšuje ali pa celo onemogoča njihovo praktično uporabnost.
Poleg tega se pri debelih psih poveča občutljivost za nalezljive bolezni, pogostejše so bolezenske spremembe na gibalih in hrbtenici pa tudi motnje v delovanju obtočil in dihal. Tako niso redki nenadni pogini zaradi odpovedi srca. Operativni posegi pri prekomerno rejenih psih so zagotovo bolj rizični, podaljšuje pa se tudi čas okrevanja po operacijah. Nakazane so povezave tudi z mnogimi drugimi boleznimi, vendar trdnih dokazov za to še ni.

Zmanjševanje telesne teže
Priporočljivo je, da se pred začetkom izvajanja shujševalne kure pri psu posvetujemo z veterinarjem. Ko se na podlagi rezultatov kliničnega pregleda živali in laboratorijske analize krvi prepričamo, da debelost ni nastala zaradi bolezenskih sprememb na notranjih organih, pač pa je posledica nepravilne prehrane, imamo za odpravo debelosti na voljo dve metodi: stradanje ali pa strogo nadzorovano hranjenje z dietno hrano, ki vsebuje malo kalorij. Obe zahtevata od lastnika veliko odločnosti in samodiscipline, v vsakem primeru pa naj hujšanje poteka pod veterinarskim nadzorom.

Stradanje je že dolgo poznana in uveljavljena metoda zmanjševanja telesne teže pri psih. Med stradanjem imajo živali na voljo samo vodo in vitaminsko-mineralne dodatke. Tako je možno, da se psu v petih tednih zmanjša telesna masa skoraj za četrtino. V tem času ga seveda ne smemo izpostavljati fizičnim naporom. V poskusih pri tem niso bili zaznani nobeni stranski učinki, prav tako pa so tudi biokemijske analize krvi potrdile, da je ta metoda povsem varna. Kljub temu naj takšen način hujšanja vedno poteka pod strogim nadzorom veterinarja.

Bolj humana in za številne lastnike bolj sprejemljiva pa je metoda zmanjševanja telesne teže z nizko kalorično dietno hrano. V tem primeru pred hujšanjem psa stehtamo in določimo realno ciljno telesno težo, ali povedano drugače, za koliko naj bi pes shujšal. Najbolje je, da se o tem in količini ter vrsti hrane posvetujemo z veterinarjem, specialistom za male živali. V obdobju hujšanja hranimo psa izključno s predpisano dietno hrano, izjemno pomembno je, da pri tem sodelujejo vsi družinski člani. Vsakršno dodatno hranjenje z drugo hrano namreč sproti izničuje ves trud, ki ga namenjamo hujšanju. Uspešnost zmanjševanja telesne teže nadziramo z rednim tedenskim tehtanjem psa. Če je potrebno, lahko program hujšanja večkrat ponovimo, da bi pes shujšal tako, kot ustreza njegovi pasmi in velikosti.

Nizko kalorične obroke lahko pripravimo iz: riža, pljuč, perutnine, rib, skute, ovsenih kosmičev in različne zelenjave in jih obvezno dopolnimo z dodatkom vitaminov in mineralov. Poleg naravne, doma pripravljene hrane, je za zmanjšanje telesne teže pri psih na voljo tudi že posebej pripravljena polnovredna nizkokalorična hrana, največkrat v obliki briketov ali konzerv. Ker je to posebna, dietna hrana, katere uporaba naj bi bila pod strokovnim nadzorom, je ni mogoče kupiti v prosti prodaji, pač pa izključno pri veterinarjih.

Seveda se pes po končanem hujšanju lahko že v nekaj tednih ponovno zredi, če mu stalno ne zagotavljamo ustrezne hrane in zadosti gibanja. Tu pa sta spet izjemnega pomena red in disciplina pri hranjenju.

Vir: Priročnik za veterinarske tehnike

Avtor: Helena (SrčicaRubi)