Nisem še vsega prebrala, sem šele na 3. strani, bom pa odgovorila na 1 vprašanje in 1 trditev iz začetka teme.
1. Nekdo je spraševal po starih časih. Ne vem, če so 25 let nazaj dovolj "stari časi" za podajo ocene, ampak recimo, da ja. Življenje ketnarjev je bilo res razmeroma kratko. Celo to, da smo pri naših dopustniških sosedih vsako leto (ali vsaj vsako drugo) videvali novega psa za hišo. Pa ne verjamem, da se je do zdaj ta del (življenje ketnarjev namreč) kaj bistveno spremenil. Dejstvo pa je, da se je instant hrana takrat šele začela pojavljati, če sploh, in je veljala za nekakšno eksotiko. In dejstvo je, da so navadni družinski psi (in mačke) dočakali čisto normalno starost (15, 18 let koker španjela npr., 9 let bokserka, 8, 22, 15, 17... mačke...). Kuhalo se je "standard" - za pse 1/3 do 1/2 mesa, plus razno; za mačke pa meso in drobovina. Steriliziralo / kastriralo se ni. Tudi to je bila takrat eksotika. Nekih jakih veterinarskih posegov pa tudi nimam v spominu. Ledvični kamen pri psici, zobni poseg pri psu, kaki prehlad pri mačkah; pa pri drugi psici odstranitev maščobne bule, in to bi bilo to.
2. O karakterju v zvezi s S / K si sploh ne bi upala soditi. Naša bokserja (psica in pes) sta se začela približno odraslo obnašati nekje pri 8 letih. Mamini kokri pa bistveno prej. Ta kurent, ki ga imam zdaj, je star dobra 3 leta, pa otročji do nezavesti. In hočejo slučajni mimoidoči okrog past, ko jim povem starost. Ker vsak, ampak čisto vsak, vpraša, ali je še mlad. Pa noben od njih ni (bil) S/K, ker to prakticiramo samo zadnje generacije pri mačkah.
In navezanost. Po mojih izkušnjah je (tudi pretirana) navezanost bolj posledica tega, da psu ponudiš nekaj, kar se mu zdi življenjski cilj. Bokserko smo posvojili pri 2 letih. Pa nič posebnega nismo počeli z njo, samo dovolili smo ji, da se igra z malim otrokom. In smo jo "kupili" od tistega dne do konca življenja. Odkar imam Črta (leto in pol), še nisem šla sama iz enega prostora v drugega. In spet, kar smo mu ponudili, je bivanje z ljudmi, vsaj velik del dneva, pa da se z njim na kakršenkoli način ukvarja (je vseeno, ali je šola, ali čohanje za ušesom). Meni nič posebnega, ampak očitno njemu se pa zdi...
Pri nobenem psu/psici do zdaj se mi S/K ni zdela niti potrebna, niti smiselna. Pri tem zdajšnjem sem pa res razmišljala v tej smeri. Ampak glede na vse prebrano nobene od njegovih "napak" ne povezujem direktno s hormoni, in zato do zdaj še nisem.
Zdaj grem pa naprej brat....