Včeraj je k nam končno prišla naša mala mopsica Ota. Pred nama s fantom je bila dolga in zasnežena pot iz Ljubljane v Maribor. Podvig nama je uspel v slabih dveh urah, kar je bilo za razmere na cesti svojevrsten rekord. V štajerski prestolnici naju je z obilico mokrih pasjih poljubčkov pričakala mala križanka med gosenico, netopirjem in prašičkom. Nekje pod vso to odvečno kožo pa se je skrival pes. Psička.
Vožnja domov je bila mirna in zame precej mokra. Ne, nismo imeli nobene nesreče, le veliko ljubezni je bilo treba izkazati z lizanjem in grizljanjem. Celo pot domov je pridno spala tako, da je lahko doma eksplodirala. Očetov načrt, da se bo prosto gibala po celi moji sobi, kjer ima svoj prostor, je popolnoma spodletel. Hitro smo leteli v trgovino po en ogromen boks in ji ogradili še predprostor, da se dama lahko mirno podi in lula, brez grdih pogledov z naše strani. Umiri se samo, ko je treba ven. Ta del ji še ni čisto jasen, zakaj bi nekdo hotel ven v sneg in mraz.
Zdajle spi, jaz pa ji 'kuham' kosilo.
Ime: Jubilee Slo Land
Vzdevek: Ota
Najljubša barva: glede na barvno shemo mojih stvari modra
Najljubša jed: namočeni briketi
V prostem času: rada grizem in kopljem navidezne rove
Najboljši prijatelji: plišasti gospod Hipo, kralj korenčkov in ena modra valjasta zadeva, ki jo je fajn grist. pa noge od gospodarice.
