Moje mnenje je, da to ni problem določenega posameznika, temveč neka skupinska mentaliteta... Vzgoja otrok, ki potem odrastejo v takšne posameznike, ki na žalost niso samo posamezniki.
Že kot otrok sem se na vasi srečevala s takšno problematiko. Ker se mi ni zdelo primerno, da bi bil pes za na ketno in samo neke vrste alarm na dvorišču, temveč sem se s psom ukvarjala, sem bila "vaški posebnež"...
Če to ni žalostno?!? Še dandanes, da daš psa na povodec in da pelješ psa na sprehod... Doživiš opravljanje s strani sosedov. Ker pes je še vedno za na ketno. Znori se lahko sam, ko ga spustiš z nje... Če ta čas po gozdu kolje divjad... Pa saj nihče tega ne ve... Kar se ne ve, ne boli...
Moram reči, da so se v 10 letih stvari že kar malce spremenile na bolje. Ker je čezdalje več ljudi, ki se zaveda, da je pes čuteče bitje in da je potrebno zanj skrbeti. In da skrb pomeni kaj več kot skleda vode in hrane. Vendar je še vedno potrebno veliko narediti na tem. Na osveščanju ljudi. In ker smo Slovenčki en tak čuden narod, da na nas naredi nekakšen vtis samo kazen... Ker potem to dvigne ogromno prahu in se jezimo in besnimo... Menim, da bi bilo prav, da se takšne ljudi kaznuje... Ker potem iz tega mediji vedno naredijo celotno afero in se o tem dolgo časa govori... In potem bo mogoče še kak tak osebek vsaj malce premislil, predno naredi kaj podobnega.
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Henry Old Coyote