Tudi moja psička nikakor ni ljubiteljca dežja. Lulat - ja, v peti prestavi; pa ne na travo! Na asfalt! Mokra trava ji gre na živce. No kakanje pa ob deževnih jutrih izpusti.
S sprehodom je pa tako.... vseeno jo vlečem na Šmarno. Čez peske, da grem sama lahko z marelo. Psica pa ene 10 metrov za menoj. Pa ustavlja in stresa se tudi na par metrov, sploh če zelo dežuje. Skratka ji ni v veselje. A tudi meni ni! Pa pač greva. Ker pretegnit se je treba! No in ob miganju se tudi prebava pospeši in na "glavnem" sprehodu obvezno tudi kaka.
Je pa res, da je posledica sprehoda po dežju obilo sušenja, krtačenja in rihtanja. Žal.
Tudi to ni nobeni od naju v veselje.
Aja, sem pa pred leti prakticirala ob dežju "sprehod" oz. metanje žogice v garaži. Ki je ogromna; pod vsemi tremi blokci. Tudi prometna ni oz. po dvižnih vratih vidiš, če pripelje kak avto. No, pa se je zgodilo, da si je nategnila nožico (mišico). Namreč po tleh imamo precej fin asfalt ali beton, kaj pa vem. Ko je bil le-ta moker, je seveda precej drsel. Sploh pri njenih hitrih obratih, ko je lovila žogico. Tako da sem tako obliko rekreacije (kljub temu, da ji je v veliko veselje) opustila.