Sprašujem se, kako tisti, ki varčujejo že pri samem nakupu psa sploh lahko finančno zagotovijo psu že najbolj osnovne stvari, ki jih bo potreboval (veterinar, hrana, oprema...).
Pa brez zamere prosim 
...
Pikica, se popolnoma strinjam z vsem napisanim in seveda ne bi mogla boljše napisat, edino s tem se ne strinjam.
Jaz sem bila namreč v tej koži, da ni bilo denarja za nakup mojega bokserja. Za vzdrževanje in tudi marsikatero "nepotrebno" preiskavo, sem ga pa imela, našla oz. sposodila. Tako, da se po tem vseeno ne sme soditi kar vsepovprek.
Dejstvo je, da če si odvisen od sposoje denarja za nakup, ko sposojevalec (starši, fant,...) meni, da je cena previsoka in da si malo mimo, ti lahko ne posodi denarja (itak meni marsikateri, da sem mimo tudi sedaj, ko imam "dragega" rodovniškega buldoga). Medtem, ko pa je pes enkrat že pri hiši in če rabiš denar za zdravljenje, igrače, hrano, itd. pa denar ni več problem. Moram reči, da je marsikdaj marsikaj padlo kar tako za "našega kužka" in je imel marsikateri žakel hrane ali igračko zelo zastonj oz. so mu jo kupli naši.
Tako, da definitivno ODSVETUJEM NAKUP KATEREGAKOLI NERODOVNIŠKEGA PSA, vendar polagam na srce (tudi vzrediteljem), da naj ne sodijo bodočega lastnika po denarju, ki ga premore, saj ima lahko bogat lastnik, ki si kupi takega psa le za statusni simbol, precej slabši odnos do tega psa in je lahko precej bolj škrt, kot pa manj premožen, ki si bo raje od ust trgal, kot pa da psu ne bi nudil vsega za njegovo čim bolj kvalitetno življenje.