Tudi z mojim višavčkom sem imela v začetku velike težave pri sprehodih. Ni se sicer ulegel, se je pa ustavil in če sem malo bolj potegnila, je začel vlečt ritensko. Je kar nekaj časa trajalo, da sva se navadila in da je sploh sprejel ovratnico in povodec. Tako da, če praviš, da so bolezenski vzroki izključeni (če veselo priskaklja, ko koga sreča ali mu ponudiš priboljšek, po moje res ne more biti nič narobe), je to samo trmasta terierska rit, ki pač poskuša, do kam lahko in koliko se te lahko privošči. Z mojim sem jaz kar bila bitko v začetku, ja...... Joooj, ko se samo spomnim prvih mesecev. namesto da bi uživala z malo belo kepico in jo crkljala, mu ni bilo po volji čisto nič, kar sem hotela. Tudi crkljanje ne. Dostikrat sem jokala, ko sva prišla iz sprehoda oz. tistega, kar bi moral biti sprehod. Ampak sem vztrajala pri svojem in sedaj, pri 9 mesecih, se kar lepo "pomeniva" čigava bo obveljala. Torej doslednost, red in disciplina. Jasno mu mora biti, kdo je šef in da ne more biti vse tako, kot se njemu zazdi. Ker temu potem ne bo nikoli konca.
Definitivno ti pa svetujem kakšne pasje urice, čimprej. Jaz recimo nisem "začetnica" pri kužkih, ampak sem se dosti naučila tam. Pa tudi tale naša terierska ritka mi je pokazala, kaj pomeni imeti samosvojega psa. No, saj tega še ni konec, ampak jaz ga sedaj lahko večinoma obvladam. In obvladam tudi sebe, da me ne vrže iz tira, ko začne s svojimi ....