Predlani je k meni na dvorišče prišel en čist neznan dedec in rekel, da se je priselil nekam blizu Trzina, videl je, da imam samojede in da ga zanima ali imam (oz vem zanj) tudi kakšnega samca. Da mu je znanec podaril mlado samojedko, ki se bo kmalu gonila, pa bi jo paril. O kakšnem rodovniku ali celo vzrejnem dovoljenju ga niti vprašati ni imelo smisla. Seveda nisem imela pojma, kje bi našel primernega samca
. Lepo prijazno sem mu povedala, da je psica še premlada (a kaj ko mu je tisti, ki mu jo je dal zatrdil, da bo lahko paril takoj ko se bo gonila)
, da je z mladiči veliko dela, da rabijo veliko prostora (da ima povsem prazno štalo, škoda da je ne bi izkoristil)
, da je dobra hrana draga (ah, on dobi krasnih ostankov kolikor hoče)
, da mladiči nimajo prave cene, pa še prodati jih ni prav lahko (oh, saj se mu ne gre za denar, če bo kaj ostalo bio pa podaril)
.... .... ...
In tako se nisva zmenila nič in o njem nisem več slišala nič - dokler nisem srečala bratca od Daisy. Lastnica se je pobahala, da njihov junak je imel pa mladiče. Psa ( mimogrede izredno lepega) niso hoteli pripeljati niti na zrejni pregled (ker jih take stvari ne zanimajo in imajo psa samo zase, čeprav sem jih prepričevala, da je zelo škoda). Zdaj pa.. No sem samo vprašala, kje je bilo to leglo, pa je bilo takoj vse jasno.
Seveda so jih slišali, a po toči zvoniti je prepozno. Da so bili mladiči zelo lepi (kateri pa niso pri 6 tednih), o tem, kam so šli pa seveda pojma niso imeli. Ja da saj so vedeli, da ni prav, da parijo z nerodovniško psico, ampak kaj, če ne bi skočil njihov, bi pa kateri drugi.