Kaskaee, pa ja ne boš rekel, da dvomiš v svoji mrcini? 
, Jaz nič ne dvomim v moji mrcini, sam kaj ko so ljudje tok nezaupljivi, ko na sprehodu po gozdu srečamo kake ljudi si ne moreta kaj, da jih nebi mal prestrašla, ko pa vidijo da gre še nek čudak za njima, se hitro umirijo in sledi kako vprašanje : " a kaj grizeta ? ", jaz pa : " neeee, samo meso, nč druzga
", pol začudeno gledajo za nami in si pač mislijo svoje.
Enkrat je bil šov, ko so prišli gozdarji blizu naše hiše odkazovat poškodovano drevje, Janka jih pa ni vidla in je spustla pse iz pesjaka, onadva pa urno v gozd pogledat kdo to lomasti po njihovem teritoriju. Janka je kmalu zaslišala nek vik in krik in laufala v gozd. En gozdar je plezu na drevo in psica ga je začudeno gledala, zakaj se noče igrat z njo, tadrug se je pa skor po tleh valjal od smeha, ko je zagledu kolega, ker je že od prej poznal naše pse
Nazadnje so se vsi smejali, kot v risanki Stripy. Če bi pa to blo kje v Ljubljani npr., bi bil hitr kak naslov u cajtngu, pa kakšna tožbica za pretrpljen strah
tko, da hočem povedat, da tam kjer so ljudje strpni in prjazni do živali, ni blema, tam pa ku to niso, je bolj, da so na povodcu in tesno ob meni, zaradi njihove varnosti ( pasje )
Satin dam ti čisto prav res nam ni dolgčas 
in sive celice res treniramo
In tudi :
- noge, ko laufaš za njimi ko norc
- roke, kadar jih imaš na povodcu
- živce, ko se ves zaripel zadržuješ, da ga ne ubiješ, ko kaj ušpiči
, in se vedno izmažejo s svojo prikupnostjo
- glasilke, ko se dereš za njim, pa ga ne gane niti 5%
V glavnem skoz dogaja, dolgočasni tej pesjani res niso
, in zato jih mam rad