Imela sem zelo nevarnega psa, nekoč davno. Podedovanega, tak je bil zaradi hudega in dolgotrajnega mučenja v mladosti. Je moj ded, ki je vse življenje imel pse in jih tudi šolal mislil, da bo pes s časom, rutino in dobrim ravnanjem ozdravel. A nekaterih stvari pač ni ogoče popraviti. Pes je spravil v bolnico več ljudi, po današnjih pravilih bi bila cela štala, takrat pa...so bili vsi sami krivi, ker so lezli k psu. Imela sem ga več let, v tem času ni poškodoval nikogar, mi je pa požrl kar nekaj živcev. danes takega psa zagotovo ne bi imela niti en dan.
ta pes na posnetku...lahko da je šlo za kaj patološkega, a kdor je že doživel resen plenski napad nesocializiranega psa na majhnega psa ali pasjega mladiča, bo lahko potrdil, da zgleda zelo podobno. Le da se pes v tem primeru ni zmotil in zamenjal za plen drugega psa ampak otroka. Tak pes ni patološki primerek, tudi ni zloben (le komu lahko pride kaj takega sploh na misel) ampak je samo nesocializiran. Nikoli se ni naučil kaj je plen in kaj ne. Tudi se ni naučil kontrole ugriza. Kdo je kriv zato ne vem, ni nujno lastnik, saj je lahko dobil že odraslega psa bohve od kod.
Veliko strokovnjakov je mnenja (in jaz se z njimi strinjam) da odraslega psa, ki ni bil socializiran kot mladič ni mogoče več socializirati v pravem pomenu besede. Lahko ga desenzibiliziramo, navajamo, delamo na poslušosti in vodljivosti, delamo na samokontroli, kontroli ugriza...lahko naredimo zelo veliko, a vendar pes nikoli ne bo povsem zanesljiv - nikoli ne vemo, ali ne bo v določeni situaciji "prebil". In še nekaj - če se napadi ponavljajo, je običano vsak naslednji hujši.