No pa dajmo eno o lovu na veliko divjad...eno o moji žal pokojni psički-žimavki Elfi in meni ki takrat nisem bila še niti pripravnica
November se je bližal koncu, listje je že davno odpadlo z dreves...Zjutraj ob sedmi uri je lovovodja zbrani druščini ukazal zbor. Lovili bomo v predelu Kamenšc-zelo zaraščen teren, gosto da ne vidiš pet metrov naprej...Gonjači smo stopili na njegovo levo stran, ostali lovci-štantarji kot jim pravimo pri nas pa so žrebali številke stojišč. Poženemo po mobitelu-tako pravimo pri nas temu, da lovodja pokliče vodjo gonjačev ko postavi zadnjega lovca na stojišče...
Z mano je Elfi in očetov brak jazbečar-Bak. Čakam ob robu gošče na začetek pogona, psa sedita zraven čeprav imata mravljince v riti in Elfi nos steguje visoko v zrak in lovi vonjave ki jih prinaša vetrič....Končno zatrobi rog-začetek pogona. Najprej spustim Baka-on ima večji radij iskanja, naj najprej spregovori on. Kmalu se oglasi in gonja gre po gošči sem in tja, pridruži se še gonja ostalih psov..."Elfi, tebe bom rabila v zgornjem delu, kjer vedno zmanjka psov"-seveda ker se še niso vrnili od gonje divjadi iz spodnjega dela.
Pogon se nadaljuje, prispem do potke, ki razdeli to goščo prepleteno s srobotom in trnjem na zgornji in spodnji del. Na polovici smo. Tu se vedno počakamo, poravnamo v vrsto in nato naprej...Zdaj je na vrsti moja Elfi, ki se sedaj že zelo živčno prestopa zraven mene in me grdo gleda izpod obrvi..."Išči naprej" in že se požene v zgornjo goščo...Trenutek tišine, nato pa hov,hov,hov po nasadu levo. Naenkrat lajež na mestu in nato strel...Za delček sekunde je vse utihnilo, nato pa spet gonja, tokrat naprej, proti stojiščem. Še en strel in Elfi obmolkne in je čez dve minuti že pri meni. Torej to kar je oblajavala leži.
Ko prisopiham na vrh, do štantarja mi ta z roko pokaže desno od sebe...tam leži Jelen! Jelen z veliko začetnico, tak za vikat. Rogovje štirinajsteraka kot lovci imenujemo jelena, ki ima na vsaki veji 7 parožkov (odrastkov). Sledi iskren stisk roke-"Lovski blagor" "Veš, ga je Elfi prignala" se zadovoljno nasmehne možakar in jo poboža po glavi...Ja je tako, da imajo le redki lovci ki ne vodijo psa, posluh za pse...Veliko jih ne ve zakaj sploh lovimo s psi, nekateri ne vejo niti čigav je bil pes ki je gonil mimo njih in jih to niti malo ne briga...Jaz pravim na njihovo žalost, ker zamujajo oni, ne jaz ki uživam lahko le na lovu kjer sodelujejo psi. Oziroma bolje rečeno sodelujem jaz in vodijo psi he-he
Počasi se vsi gonjači zberemo okoli jelena. Med njimi tudi Jože, ki je poganjal levo ob nasadu. Ko vidi jelena se mu usta raztegnejo v nasmeh "O pa vendar leži! Lovski blagor! Veš, je Elfi lajala na mestu v gošči, pa sem se počasi približal in ga zagledam-točno tega. On v psico, ona v njega. In sta se dajala. Dvignem, pomerim, pok in zadanem gaber pred sabo...." Šele ob strelu, ko je zaznal prisotnost človeka je jelen stekel naprej...
Sledi spravilo jelena v dolino, do zbornaga mesta. Lovci si pomagajo med seboj, eden nosi puške, drugi ruzake, ostali pa vlečejo jelena navzdol. Psi se podijo okoli njega in ližejo kri, ki ostaja na listju. Ko se prva ekipa vlačilcev upeha, se zamenjajo...in tako vse do zbornega mesta.
Pozdrav lovini. Lovci mirno stojijo v vrsti, puške na levi rami, psi mirno sedijo ob nogah vodnikov. Lovovodja na kratko povzame potek lova, nato sname klobuk in smrekovo vejico orosi s krvjo na smrtni rani jelena. Stopi do uplenitelja, mu stisne roko in izreče lovski blagor... Ko si uplenitelj zatakne vejico na desno stran klobuka, lovovodja zapove pozdrav lovini- "uplenjeni divjadi za lovski blagor-hvala" Lovci se odkrijejo,poklonijo divjadi in lovski rog trikrat zatrobi..."Hvala!"
Elfi danes ni več z mano. Žal je izgubila boj z boleznijo...Rogovje jelena pa ima častno mesto v našem lovskem domu...Ostajajo nepozabni spomini, ki ne zbledijo...Elfi hvala za čudovite pohode v tvoji družbi po zelenih stečinah!