Evo, "prilimam" še naslednje, potem pa zares v "krtovo deželo.
Očitno je definicija lovca naslednja :
- Zagret strelec, ki ga premami lepo rogovje in mu je to edini cilj
- Človek, ki uživa v streljanju,obožuje plen, smrt, kri
- Človek, ki je barbar, ki je krut, ki je (malo) »zaostal«, ki skozi kri zadovoljuje svoje primitivne nagone in čute….
- Človek , ki iztreblja in ubija z najbolj licemerskim in krutim odnosom in koncem..
- Človek , ki uživa v pogledu na živali z raztrganimi telesi,
- Človek, ki slabo ravna s svojimi lovskimi cucki
- Človek, ki strelja svoje cucke
- Človek, ki kvari vzrejo ,
- Človek, ki škodi pasmi
- Pijanec, ki gre v gostilno skozi gozd"
-
22.000 (dvaindvajsettisoč) vas je takih… »Ožigosanih«. Pod težo »bremen in napak« iz prejšnjega tisočletja. 22 tisoč vas je članov prostovoljne, neprofitne organizacije, ki nosi ime Lovska zveza in uradno obstaja že 100 let.
Prihajate iz vseh družbenih slojev. Od akademikov, profesorjev za ekologijo in upravljanje prostoživeče divjadi na ljubljanski biotehniški fakulteti, veterinarjev, zdravnikov,.. do navadnih, preprostih ljudi…
Piše se 21. stoletje. Res je, da 21. stoletje prinaša nove izzive, v tem času je nehvaležno ocenjevati lov in lovstvo ter ga primerjati s preteklostjo.
Prav tako »ravnanje« lastnika lovskega psa pred 50, 30-leti in danes. Stvari so se spremenile. Na boljše.. Pasja hrana na policah v trgovinah, cestne povezave, telekomunikacije…
Pred cca 30,40-leti ni bilo na tržišču briketov. Kuhalo se je. Hodilo v klavnico po meso. Pa to ljudem, lovcem ni bilo težko. Saj sem o tem že pisala. Tukaj, na Pesjanarju – pod rubriko Najljubše znamke pasje hrane…Kako se je kuhalo.Desetletja. V taki veliki posodi, alfi…Pozimi in poleti..Pakiralo v vrečke, dajalo v skrinjo.. In vsaki dan je ena vrečka pristala v piskru, z dodatkom testenin, žgancev…
Prav tako ni bilo veterinarskih ambulant in klinik za vsakim »vogalom«. Ni bilo telefonov. Ni bilo avtomobilov.. Ni bilo dežurnih vetov... Ljudje, lovci pa so živeli v rovtah, bogu za hrbtom.Večina njih je imela za prevozno sredstvo moped. Če me spomin ne vara, je bila za širše mariborsko območje z vsem zaledjem in okolico le ena veterinarska postaja. V Šentilju. Bolnica za male in velike živali- tako je pisalo na tisti bajti…
Pa so nekateri nabasali svoje bolne živali v cekar in z mopedom 30 in še več kilometrov… Na veterinarsko postajo. Po pomoč. Ko pa je bila zima, sneg, takrat pa je bilo drugače… Velikokrat žal ni bilo izvedljivo… Priti do vet. postaje je bilo skoraj tako kot prečkati Saharo…Ampak so na srečo takrat veterinarji še hodili po hišah.. Pardon, po hlevih.
In lovce so imeli radi. So se pripeljali k njim tudi zaradi bolanega psa… 1x, 2x… Tudi zaradi breje psičke, ki je imela težave s kotitvijo… So pustili tudi vizitko s privat telefonom in rekli, vi me kar pokličite… Pridem, če me boste rabili. In so res prišli.. Tudi ponoči. S takšno veliko črno torbo.. Ja, tudi k nam. Dr. Kebrič, dr. Arsenovič… To so bili »veliki« ljudje.. Spoštovani. In so pomagali.
Lovci so velikokrat rekli, da dajo kravo iz štale, samo da jim rešijo psa…Ja, vedno žal tudi pomoč veterinarja ni bila dovolj. In da pes ni več trpel, je lovec prosil drugega lovca za »pomoč«… Humano? Za vas, ki sedaj to berete, ne. Vi to obsojate, mar ne?…Ja, evtanazija je veliko bolj humana… Se strinjam… Samo psa je treba »spravit« do vet.postaje..In mu dodatno povzročati stres. Ker danes gospodje veterinarji ravno ne hodijo več od hiše do hiše. Redki so taki.. Ampak »oprali« ste si vest… No ja, morala pa taka. Dvojna, lažna…
Nikoli niste videli starega jagra, hrusta, kako je jokal, ko je izgubil svojega psa.. Kot mali otrok. Jaz sem. Jokati sem videla tudi svojega očeta.
In vi, mladi, ki pojma nimate o teh časih (ste veliko premladi), pišete, kako so lovci streljali, pobijali svoje pse…Jih črnite…In še danes, po toliko letih iz dobesedno iz »naftalina« privlečete te zgodbe in jih sejete po forumih…Ter »sprožate« nervozo med ljudmi.. Ja, lovci so mučili svoje pse, grdo ravnali z njimi..Tako pravite.
Kaj pa kmečki psi? Vsi tisti Runoti, Tarzani, Rexi – pripeti na železni zajli, premikali se 5 m gor, 5 m dol. Celi dan. Tudi nič lepo… Zvečer pa so jih kmetje »odhaklali« lačne iz ketne in jih »poslali« v gozd, naj si najdejo večerjo…Ti psi pa so gonili in trgali divjad…Ja, verjamem da so kakšnega takšnega v večna lovišča »pospremili« lovci. Ampak kdo je bil »kriv«? Njegov lastnik, da ne bo pomote.
Saj so lovci kmeta prosili, opozarjali, naj zvečer ne spušča psa, naj mu da jesti… Ampak kmetje so delali »po svoje«…
Ja, "kazen" mora biti vzgojna. Tako je rekel že boter Mesec Zvezdici Zaspanki... Ampak si je kmet nabavil novega Tarzana in počel vse popolnoma enako naprej... Igre brez meja...
Kaj pa vi? Sodobni ljubitelji psov. Morda ste vi še večji »mučitelji« živali… Ampak pod krinko ugodja,udobja, pasjih oblekic, pasjih šampončkov, balzamov….Blišč. Morda pa je to beda…Blišč in beda
…
In tukaj so še mediji. Mediji namreč zelo radi pograbijo negativne dogodke, na primer: pijani lovec streljal v cestno razsvetljavo ali lovec ustrelil psa pred lastnikom.... Z namenom »razburiti« širšo javnost. In na žalost se po takšnem načelu negativne selekcije in enega »neprimernega« individuuma , še vedno vrednoti celotno lovstvo.
Lovska organizacija, takšna, kot je danes, se sigurno zaveda izzivov 21. stoletja, drugačnega poslanstva, ki ji ga nalagajo moderni časi.
Pa bi bilo prav, da bi nekdo napisal tudi to, da zagovorniki živali pozimi ne gazijo snega do kolen in ne nosijo nahrbtnik s hrano za divjad, kot to počno lovci. Koruzo in seno. Da se poleti ne potijo z vodo za kaluže, ki služijo v sušnih obdobjih kot napajališča za živali. Da so še vedno lovci tisti, ki vse leto skrbijo za živali, jih hranijo, napajajo, razvajajo s priboljški, kot je sol.
Brez lovske pomoči dostavljanja pitne vode bi zaradi poletne suše močno oslabelo več živali, kar pa bi dolgoročno pomenilo upad njihovega števila na kritično točko. Vodne kaluže niso namenjene samo pitju »lovne divjadi«, tudi ptice so med najbolj pogostimi gosti.
Da v delu lovišča zasejejo krmne njive, "vidiš, tu je posejan oves za čikanje, tu detelja za pašo, tukaj, vidiš, je koleraba za jelenjad…Lovsko polje naj bi divjad odvrnilo od pohodov na nižje ležeče njive okoliških kmetov in od škode, ki jo povzročajo »pohodi« divjadi okoliškim kmetom.
Dvakrat na leto očistijo svoje gozdove navlake, ki smo jo tja odnesli (skrili) ljudje..Pa steklina, ptičja gripa, garjaste , bolne živali…
Lahko bi naštevala… Še in še. Pa sem pravkar ugotovila, čemu. Vi imate tako ali tako svoje mnenje. Ki ste si ga ustvarili s pomočjo »antipropagande«, medijev… »Pač gledate eno samo (gnilo) drevo, gozda pa ne vidite«. Morda pa bi le še enkrat pogledali. Poskušali videti gozd.
In da večino opravljenega dela in stroškov financirajo iz lastnih žepov, saj so lovska društva neprofitne organizacije.To je njihov prispevek, da so storili nekaj dobrega za okolje,za divjad.
Prav tako lovci poznajo dejansko dogajanje v naravi, saj so ves čas sredi nje. V povprečju je lovsko znanje o divjadi na srednje visoki ravni, v vsaki lovski družini pa je nekaj zelo dobro strokovno podkovanih ljudi in ti vodijo ter organizirajo delo društev.
Vi pa vidite le streljanje, ubijanje…
Upravljanje divjadi, torej tudi njen »odstrel, je nujen del človeškega ravnanja z naravo. Srn je ne samo 1x več, 5-10 x več. Prevelika koncentracija teh živali na enem mestu pa pomeni pomanjkanje hrane za živali, škoda za naravo, širitev raznih bolezni. Med gamsi so pogoste garje.
Naši "second hand" biotopi niso sposobni ponovno prevzeti naravnih samouravnalnih procesov, zato bi med ostalim prepoved človekovega poseganja pomenila tudi nadaljevanje propadanja narave.
In da boste vedeli, načrti za odstrel divjadi se določijo skupaj z Zavodom za gozdove po prehodni temeljiti analizi. Štetje divjadi po vseh lovskih družinah. … Nič ni stihijsko. Vse je premišljeno določeno.
Odstrel ni primarna naloga lovcev, kot mnogi mislite. Njihova naloga je predvsem gojitev.
Lovci so samo prevzeli vlogo »izvršitelja«. In so ožigosani kot »morilci«.
Odstrel, uplen, smrt.. Te besede me vedno zabolijo. Se jih izogibam, ker se jih bojim...Težko je nekoga prepričati, da si ljubitelj narave in divjadi, hkrati pa razpolagaš z njenim življenjem. To je težko razumeti…Meni. Tudi vam.
Vem, športni lov , »kult trofej«, umetno spuščanje male divjadi, zlasti fazanov, neposredno pred puške ali lov v premajhnih oborih nekaterih romanskih dežel nista lov, ampak "krvave igre na prostem". Pa se dogaja… In takšne reči mečejo slabo luč na vse tisto, kar je dobrega.
Stoletnica Lovske zveze Slovenije je lahko priložnost za prelomnico v razumevanju lovstva v sodobnem svetu.
Dejansko je med lovci vse več članov, ki raje kot s puško streljajo s fotoaparatom. In v »svet« lansirajo prečudovite fotke… Ki jih občudujemo…
Slovenski lovci so prepričani, da bi Slovenija lahko postala oaza ekološkega turizma, kamor bi obiskovalci od drugod prihajali opazovat naravo, ki je pri njih že dolgo ni več. Slovenija je (za Slovaško) druga država z največjo pestrostjo živalskih vrst v EU. Kar si štejejo tudi za svojo zaslugo, nenazadnje so ohranili medveda, volka in ponovno naselili risa.
Ampak pot do drugačega videnja ne bo lahka… Res je, da Lovsko zvezo sestavljajo ljudje iz krvi in mesa. S takšnimi in drugačnimi lastnostmi.
Najprej bodo morali temeljito »počistiti« v svojih vrstah. Izločiti » izmečke«, ki se zabavajo s streljanjem, se napijejo, se »bahajo« s puško.
Dovolj je ena oborožena pošast, da so vsi na slabem glasu.
Ker če ne bodo »počistili« s takšnimi pošastmi sami,med svojimi vrstami, se bojim, da bo še vedno dišalo po tradiciji izpred stotih let….
Lov, lovstvo, Lovska zveza… Vse besede, ki so povezane z lovom zvenijo »negativno«, nič prijetno… Morda pa bi se morali »preimenovati«…V kakšno zvezo ljubiteljev prostoživečih živali…..Ker zveni lepše, se sliši veliko bolje… Boste ljudem neprimerno bolj všeč.
In ko imam na krožniku meso, večkrat pomislim na te pitane, klavne živali... Ki gredo pod nož, v klavnico zaradi nas, naših trebuškov....
Pa lep pozdrav.
P.s.
Pa da ne bo pomote. Nisem lovka, nisem niti kinolog, niti vegetarijanec-... Samo pse imam rada. Vedno bolj.