Zdravo
Sem nova na tej strani, zato ne vem še povsem dobro kako se uporablja
Želim pa predstaviti sebe in mojega najboljšega prijatelja Arona
Kličejo me torej Dagy, stara sem 19 let in obožujem pse. Sem v zadnjem letniku splošne gimnazije in po opravljeni maturi se želim vpisati na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani. Včasih me mori kakšna zadeva glede mojega psička (no ni psiček, je kar pes
) Arona, zato sem se prijavila na to stran, da izmenjam svoje izkušnje in stopam v interakcije z ljudmi, s katerimi delim isto stvar - ljubezen do psov.
Vedno sem oboževala živali, vedno sem se tudi borila, da dobim kakšno, pa vendar je bila mami proti, saj je bila mnenja, da bo hiša v razsulu
Prvo je pristala na dve zlati ribici. Po ribicah smo v trgovini za živali kupili zajčka
Žal je umrl
Po zajčku smo imeli še papigo nimfo, katera je očiju ušla skozi okno -.-' Potem pa smo se preselili v hišo in s sestrico sva vztrajali, da imamo zdaj veliko prostora in, da je res že skrajen čas, da kupimo psa. Mami je še vedno vztrajala, da ne. Do nekega večera. Hodila je v službo in med dvema hišama zaslišala cviljenje. Stopila je bliže in videla da je majhen psiček. Vzela ga je, se vrnila domov in zaklicala: Poglejte kaj sem našla! Psa je pustila pri nas, očiju naročila naj ga okopa in nahrani, saj je bil še majhna kepica in na žalost poln bolh. S sestrico sva bili neizmerno veseli in takoj zahtevali, da psička obdržimo. Oči ni hotel ničesar obljubiti, rekel je, da pes najbrž ima lastnika, saj je imel ovratnico. Ko smo psička kopali, smo ugotovili, da sploh ni psiček ampak psička
Bila je nekakšen mešanček z nemškim terierjem. Na ovratnici je pisalo Trixie (to je bilo le ime izdelovalca ovratnice), zato smo rekli, da bo kar Trixie. Potem smo začeli iskati lastnika. S sestrico sva potihem upali, da ga ne najdemo
Vendar je mami ugotovila kdo je lastnik. Na žalost je Trixie na cesti pred nami našla neka deklica, jo pripeljala domov in jo želela obdržati, ampak ji je njena mama zabičala, naj psa postavi na cesto, ker ga ne želi v svoji hiši. Deklica je Trixie zato spustila. Ko je mami slišala za kaj se gre, je odločila, da Trixie lahko ostane pri nas, saj nam je že vsem prirasla k srcu. V času svojega življenja je Trixie skotila kar 10 prečudovitih mladičkov, katere smo dali v posvojitev
Na žalost pa je kmalu zbolela, imela je namreč visoke vročine, tresla se je, ni jedla. Skratka zelo se je mučila. Veterinar je sprva trdil, da ima epilepsijo, vendar je potem rekel, da ni. Ko je imela še en napad in smo jo peljali k njemu je rekel, da jo bo dal na infuzijo, da vročina pade, je imela infarkt in umrla. Eden izmed najbolj žalostnih dni mojega življenja. Nismo zdržali brez psa. Nekaj nam je manjkalo, ker smo se zelo navadili, da nekdo veselo skače po nas, ko pridemo domov, da nas spravlja v dobro voljo. Zato smo iskali psa podobnega njej. Na srečo smo v zavetišču Horjul našli mladička, ki je bil izrezan Trixie. Bil je samček z imenom Bučko. Tri dni kasneje sta ga šla mami in oči iskat. Zatrjevali so nam, da je mešanček z majhnimi pasmami in da ne bo zrasel velik. Mami in oči sta se takoj zaljubila vanj in ga pripeljala domov iz zavetišča. Ko je vstopil v hišo je bil ves plašen in sramežljiv. Peljali smo ga k veterinarju, da ga prijavimo in da ga na hitro pregleda. Veterinar nam je rekel: Pa vi veste, da bo tale pes velik? To je mešanica med rotweilerjem in bernskim planšarjem
Oči in mami sta se spogledala vendar rekla nista nič
Odločili smo se, da ga obdržimo. Vendar se nam njegovo ime ni zdelo primerno, saj če bo velik, mu ne more biti ime Bučko xD Začeli smo izbirati ime. Na koncu smo se morali odločiti med imenoma Dark in Aron. Izbrali smo Aron
Danes je star 2 leti in pol, je zdrav in navihan pes
Bila sva tudi v pasji mali šoli. Vsakemu ponosno razlagam, kako sva dobila značko in diplomo
Zelo sem ponosna nanj. Je zelo priden in tudi uboga.
To je vse
Lep dan želim. Imejte radi svojega psa!