že 10 let nazaj mi je vzreditelj rekel, da ne črnega, ker so drugačni. Ok sedaj imam svojo 5 let in pa kar nekaj črnih poznam in lahko rečem da so drugačni. Tudi lastniki sami, so mi to potrdili. Pa ne tisti, ki jih imajo za kavč, ampak za delo.
Vsi jih opisujejo podobno, da so izredno čustveni in mehki, a hkrati najbolj navezni psi kar so jih imeli. Vsi pa jamrajo, da za delo pa niso.
Sem med njimi
Čeprav to niti pod razno ni res. Samo vsi s katerimi sem govorila so prej imeli že merdžko in so navajeni dati močno svoj srce v psa. Pri črnuh je treba dati pa tisto drugo stran srca notri. Kar je pa težko, ker smo navajeni delat glasno in energično. To pa te ne prenašanjo najbolje.
Zato pravim da sem med njimi, ker mi enostavno ni žmoht delat z Bajko ( tisti, ki delajo vedo kaj sem hotela s tem povedat). Enostavno mi ne potegne, da imam psa ki mi je podrejen in ki ga lahko premikam na milimetre. Pač sem imela to srečo ali pa smolo, da sem imela (no saj je še vedno ista) Ajšo, ki je bila šef takrat ko je bilo potrebno in s katero sem iz poligona prišla prešvicana. Nekako ne morem, ko padem notri v trening kontrolirat sebe v tej meri, da pešetam psu povelja.
Za nekoga, ki pa ni imel takega psa je pa tip Bajke fantazija.
Tudi zame je fantastiča za to kar počnem z njo. V šoli mi pride vedno prav, ker je to eno najbolj vdano bitje tega sveta. Vedno mi ustreže v vsaki zadevi. Vodljiva je. Za lep pogled vse naredi.
Vedno pravim, da tako fantastične družinske psice nikoli več ne bom imela.
Je pa še druga stran, ki jo opažam in ki jo poslušam za črne nemce. Veliko več agresije in z njo povezano problemo je z črnimi nemci, tako da ...... nikoli ni črno belo, vedno pridemo na sivo
