Mi imamo zelo podobne težave z našim.. je iz zavetišča, star 1,5-2 leti, zdaj ga imamo pol leta.
Pri meni situacija na sprehodu izgleda tako: ko zagleda psa se izprsi in postavi ušesa pokonci in me večinoma totalno ignorira, včasih pa celo uboga sedi ali prostor, ampak me le redko vmes tudi pogleda. Bolj ko se približujemo, bolj sili k psu in ponavadi ga imam na kratkem povodcu in ga ne pustim blizu (zaradi njegovega slabega pristopa in neuboganja), takrat ko gremo mimo psa začne lajat, se zaganjat v psa tako da se kar davi na povodcu, izgleda res grozno. Ko je v takem stanju ne morem narediti nič, ker ne pomaga nič in ne znam niti reagirat na to. Včasih ko je bil v takem stanju, sem ga pustila k psu, pa ga je potem samo povohal in šel stran. Kadar ga imam na fleksiju, pa že od daleč vleče k psu, dokler ga ne povoha in potem ga uni pes ne zanima več, niti se noče igrat z njim. Če kak pes skoči na njega s prednjimi tačkami, se naš ustraši in začne panicirat in hoče stran. Pred kratkim ga je en pes tudi malo ugriznil, da je naš zacvilil in se umaknil. Nikoli še ni ugriznil drugega psa in mislim da tudi ne bi.
Pri nas gre verjetno za strah in za pomanjkanje socializacije, ker ne ve, kaj bi delal z drugimi psi, očitno ne zna sporočat miritvenih signalov, ne zna se igrat z njimi, če je drugi pes preveč vsiljiv začne panicirat.. Dilema nastane, ko ne vem, ali naj ga sprehajam s kratkim povodcem ali fleksijem. Če ga sprehajam s kratkim, mu ne morem pustit do drugih psov, ker je totalno "zmešan" in zato ne more dobiti dobrih izkušenj z drugimi psi. Če pa bi ga sprehajala s fleksijem, bi šel do vsakega psa, ne bi lajal, in bi videl da ni nič hudega (razen če bi ga drugi pes ugriznil, potem spet ne bi dobil dobrih izkušenj). Treniramo poslušnost, tudi na "poleg" smo šli enkrat mimo enega psa, kar je bilo res super, ampak se je zgodilo samo enkrat. Kaj mislite, da je rešitev?
V pasji šoli smo bili, trenirali smo za BBH in tam se je kar lepo obnašal. V novem okolju je vedno zelo živčen in laja iz živčnosti. V mesto ga zato zelo težko peljemo, ker ves čas potiho cvili in vleče naprej, laja na vse kar se premika..
V hiši je angelček, vse uboga na prvi ukaz, in najlepše je ko ga peljem na sprehod v naravo, kjer sva sama. Ampak ni rešitev v tem da se izogibamo psom. Naj povem še to, da se z večino psov v domačem okolju zdaj pozna in jih večinoma ignorira, ampak kakor kdaj - še vedno pride kak dan ko "znori" pri vseh po vrsti.
Mislite da bi pri nas pomagalo, da bi bili bolj strogi, torej da bi mene in mojega fanta bolj videl kot "glavne"? Razmišljava da bi poskusila s tem, ker mogoče bi se potem počutil bolj sigurno, če bi naju imel za glavne.
Sicer pa nam še vedno ostane da pokličemo alfakan ali kakšnega drugega strokovnjaka, najprej vprašam tu za vaše izkušnje. Če ima kdo kak predlog, bi ga bili zelo veseli..