Tejch, se popolnoma strinjam z zadnjm odstavkom
Saj ne da jaz tega nikoli ne delam (se poskušam odvaditi)
, a že malo mi gre na živce da vedno iščeš oz. nasplošno ljudje iščejo izgovore v drugih. A ni lažje svojega imeti lepo vzgojenega, pa ti ni več nič problem, kot pa da čakaš da bodo enkrat prišli popolni pogoji?!
Nočem biti napadalna, ampak nekaj najbolj neumnega se mi zdi, da ne dovoliš bratu (in ostalim) da se z njo ukvarjajo. Zakaj pa ne? Da ne bo imela njega raje od tebe in da bo on njen gospodar? Meni se zdi čisto v redu da ga ima rada, a bi raje da ne mara nobenega drugega razen tebe, da je le nate prilepljena in da imaš velike težave ko enkrat ne moreš biti samo ti? Kaj pa, če boš enkrat potrebovala bratovo pomoč glede psičke, pa bodo problemi?
Se opravičujem, ampak jaz (stara sem šele 14) bi znorela če bi mi sestra oz. starši omejevali ukvarjanje s psom in mi ne bi dovolili. Še tako se v družini jaz daleč največ ukvarjam s psom, ubistvu je moj, uboga samo mene in staršev ter starejše sestre skoraj nič. Pa se staršev vedno zelo razveseli in jih ima zelo rad, prav tako druge ljudi - ampak jih popolnoma nič ne uboga, samo teži, ne znam razložiti, ampak hitro vidi da oni ne znajo z njim, da se z njim ne znajdejo (ne vedo kaj jim hoče pokazati, kako ga prav prijeti ipd.) in potem po nekaj časa vedno pristane pri meni vsa zadovoljen, ker ga končno nekdo razume (no, vsaj približno), nikoli ne ostane z drugimi za dlje časa.
In čeprav gre mogoče k staršem, ki jih vidi redkeje kot mene bolj zadovoljen (pa gre tudi k meni zadovoljen, po pravici povedano sploh nisem probala h komu gre prej) - ampak ''dolgoročno'' pa veliko bolj pogreša mene kot njih če me dolgo ni, vem da bi bil veliko hujši če bi samo starši zanj skrbeli brez mene kot pa obratno.
Jaz sem se tudi včasih obremenjevala s tem, da mu starši ne postavljajo pravil, da mu vse stvari dovolijo ali pa delajo z njim čisto drugače kot jaz, pa sem se po eni strani kar malo bala, da bo imel njih zdaj raje. Ampak jim nikoli ne prepovem druženja z njim, prav rada imam da ga kdaj tudi oni vzamejo. Pes pa dobro ve, da so najini sprehodi oz. to kar vse počneva v pesjaku na na sprehodih veliko bolj zanimivi, kot pa s starši, ve da ga jaz malo bolj razumem kot oni, da bolj znam z njim, da imam vedno ista pravila, da mi lahko kolikor-toliko zaupa (na tem še delava, a bolj kot staršem vsekakor), predvsem pa se z njim veliko igram in delam razne zanimive trikce, tako da nikoli nisem imela težav, da bi imel njih raje kot mene - pa tudi če, ne rečem da bi mi bilo prav, ampak to je od psa odločitev...
Jaz bi na tvojem mestu pustila bratu da se ukvarja s psičko. Saj ima 12 let (tako imam v spominu z neke druge teme)? Jaz sem se pri tej starosti čisto samostojno ukvarjala s psom brez kakršne koli pomoči in počela vse mogoče z njim, saj to ni ravno več otrok.
Bi pa poskrbela, da imaš ti vedno enaka pravila, da ti psička lahko zaupa, da je s tabo vedno najbolj zabavno - torej en kup igre, zanimivih trikcev in različnih dejavnosti, ki so vama v veselje. Je res da ni tako enostavno kot se sliši biti psu najbolj zabaven, ampak pri enem igrivem mladičku se mi zdi to veliko lažje kot pri odraslem, že narejenem psu.
Ko bo psička ugotovila da je s tabo vedno žur in da si ti njen pravi vodnik pa dvomim da bo imela brata najraje.
Kako pa da še vedno nista šli v pasjo šolo? Jaz bi se na tvojem mestu opremila s čimveč literature in poskusila čim več izvedeti o vzgoji, predvsem pa šla k enemu dobremu inštruktorju s katerim bi delala na odpravljanju vseh teh težav, o katerih pišeš (ki jih ni tako malo).