Danes mineva že dva tedna, kar te ni več med nami. Jaz pa te še zmeraj tako zelo pogrešam! Tvoj lajež, mahajoči rep, fehtanje za hrano, tvoje črne dlake, ki sem jih našla na oblekah in po tleh... Tebe, črnuhica moja mala. Še zmeraj tako boli, kot, da bi bilo včeraj. Bila si super psička, nekaj posebnega, popeljala si me v svet psov, knologije...
Tole sem napisala na dan, ko sem te mogla odpeljati:
V petek 28. 9. 2012 sem se mogla nepričakovano posloviti od moje male Žiže. Nisem bila pripravljena na to.
Tako močna bolečina je v mojem srcu, tako hudo mi
je... Moja mala črna Žižika je odšla... za vedno... Zadnji teden je šlo vse tako hitro, v četrtek je bilo že preveč hudo in
v petek sem jo mogla odpeljati na evtanazijo, saj se je cel dan in nato še celo noč tako zelo matrala, borila se je z
bolečinami, tako zelo je trpela, zraven pa še jaz, ko ji nisem nikakor mogla pomagati, ji ublažiti trpljenje in bolečino.
Pomagala sem ji lahko le tako, da sem jo odpeljala... Bila sem z njo do konca, zadnji utrip njenega zlatega srčka je bil
ob 10:15h... Moja zlata psička zdaj na drugi strani mavrice počiva v miru. Za vedno bo ostala v mojem srčku,
skupaj z vso bolečino in vsemi lepimi spomini!
Počivaj v miru črnuhica moja!