Članek iz Kinologa št 10 letnik 2004, avtor dr. V. Simčič. Opravičujem se za morebitne tipkarske napake Slike so vzete s spleta in dodane med tekstZajedavci srčnih votlin in pljučnih krvnih žilDIROFILARIOZADirofilario imitis omenjajo prvič v Italiji leta 1626, detajlneje pa jo je opisal Leydi leta 1885 v Filadelfiji (ZDA) in jo imenoval Filaria canis cordis, leta 1856 pa jo je isti avtor preimenoval v Filaria immitis. Način okužbe psov in razvojni krog zajedavca pa so podrobneje razvozlali šele v začetku 19. stoletja. Dilofilaria immitis spada med zajedavce iz družine filarij, ki jih je več kot 500 vrst. Pes je gostitelj le štirim; poleg omenjene še Dirofilarie repens, Dipetaloneme grassi in Dipetaloneme reconditum. Te tri so zajedavci podkožja in medmišičnga tkiva, kjer povzročajo življenjsko nepomembne spremembe. Ker teh zajedavcev pri nas doslej nismo ugotovili jih ne bom opisoval.
slika vzeta s strani: www.biosci.ohio-state.edu/.../dirofilaria.htmlDirofilarioza, imenujemo jo tudi srčno-pljučna filarioza, je bolezen, ki jo povzročajo valjasti, dvospolni zajedavci bele barve. Z njimi se okužijo predvsem psi, redkeje mačke in ostali mesojedi ( lisica, volk, medved…). Zreli samci parazita merijo 12 do 18 cm v dolžino, njihov premer je od 0,7 do 0,9 mm. Zrele samice pa merijo v dolžino od 23 do 30 cm in od 1 do 1,3 mm v premeru. Naseljujejo predvsem krvno žilo, ki odvaja kri iz srca v pljuča (pljučno arterijo) in njene večje veje (levo in desno pljučno arterijo). Zaidejo pa tudi v srčen votline, predvsem v desni prekat in tudi desni preddvor ter v dovodnico venske krvi v srce (vena kava) , izjemoma pa jih najdemo v krvnih žilah tudi drugje v telesu (v jetrih, veliki srčni odvodnici – aorti, žilah okončin, ledvic in v krvnih žilah osrednjega živčevja).
Razmnoževalno-razvojni krog in okužba gostiteljev. Dirofilarie preživijo v gostiteljevem organizmu do osem let, vendar je njihova sposobnost razmnoževanja nekoliko krajša in traja približno pet let. Spolno zrele oplojene samice izločajo neposredno v kri ličinke (larve) imenovane mikrofilarie, ki predstavljajo prvo razvojno stopnjo zajedavca. Le-te ne morejo dozoreti v spolno zrelo obliko brez vmesnega gostitelja – komarja. Zaradi njihove majhnosti, dolge so od 286 do 340 mikrometrov in široke le približno 7 mikrometrov, raznese mikrofilarie krvni obtok tudi v obrobne krvne žile – krvne lasnice (krvne kapilare). V gostitelju ostanejo žive in sposobne za nadaljnji razvoj približno dve do tri leta. Zelo nenavaden fenomen mikrofilarij je v tem, da se podnevi zadržujejo pretežno v pljučnih krvnih žilah, zvečer in ponoči, ko so komarji najbolj aktivni, pa jih v večjem številu najdemo v periferni krvi kože. S takšno prilagoditvijo dnevno-nočne časovne selitve, si je zajedavec zagotovil biološki obstanek. Ko vmesni gostitelji – različne vrste komarjev (iz rodov Anopheles, Culex, Aedes) med piki sesajo kri okuženega psa, posesajo iz krvnih lasnic kože tudi mikrofilarie. V komarju se potem, približno po dveh tednih, mikrofilarie dvakrat prelevijo in preidejo naprej v drugo, potem pa v tretjo larvalno stopnjo (larva = ličinka). Samo tisti komarji, v katerih se je razvila tretja larvalna stopnja, lahko s piki okužijo zdravega ali še dodatno že okuženega psa. Po vnosu ličink tretje stopnje s piki okuženega komarja v gostitelja, se le-te po 3 do 6 dneh zadrževanja v koži prelevijo v četrto larvalno stopnjo. Tedaj se iz krvnih in mezgovnih lasnic odplavijo v večje žile, kjer preživijo približno 40 dni, preden se preobrazijo v peto lervalno stopnjo. V nadaljnjih 80. do 120. dneh pa zrastejo v dolžino 3 do 11 cm. V tej razvojni fazi se navadno dokončno naselijo v velike pljučne žile dovodnice in v srčne votline.
Ves opisani razvojni krog zajedavca v gostitelju (psu) od vnosa njegove tretje razvojne stopnje s piki komarja do spolne dozoritve in začetka izločanja ličink – mikrofilarij, se sklene približno po šestih mesecih.
slika vzeta s strani: www.s-h-l.com.au/dog_heartworm_details.htmŠkodljiv vpliv dirofilarij na organizem in potek bolezni. Bolezenske težave, ki jih povzroča dirofilaria pri psih, so različne. Odvisne so predvsem od števila odraslih zajedavcev v gostitelju. Če jih je le nekaj, poteka bolezen večinoma nezaznavno ali včasih z znaki rahle utrujenosti, brezvoljnosti in hitrejšega utrujanja ob običajnih naporih. Pri velikem številu zajedavcev, v psu jih je lahko več deset ali več sto, postanejo bolezenska znamenja slej ko prej zelo očitna. Ko so združene ali prepletene v klobčič zelo ovirajo pretok krvi skozi pljučne krvne žile ali pa nekatere povsem zamašijo in povzročijo pljučno embolijo. Zaradi oteženega pretoka mora srce potiskati kri v pljuča z veliko večjo močjo, kar sčasoma privede do njegovega počasnega popuščanja in odpovedovanja (srčna insuficienca). Posledica mehanskega pritiska zajedavcev in posledica izločanja njihovih strupenih produktov presnove so odebelitve ostenja in zožitev svetline žil, to pa dodatno poveča upor v njih in še dodatno upočasni pretok krvi. Opisani so tudi primeri ovijanja dirofilarij okoli srčne zaklopke, kar ovira tesno zapiranje in odpiranje prehoda med prekatom in preddvorom in omogoči nasprotni tok krvi med srčnimi akcijami. Dodatne težave organizmu povzročajo odmrle dirofilarie. Zagozdijo se v krvne žile in s tem ožijo njihovo svetlino ali nekatere zamašijo. Med razkrajanjem pa lahko sprožijo škodljiv imunski odziv organizma. Tudi odmrle ličinke – mirofilarie, ki so prisotne v žilah povsod po telesu, zaradi majhnosti mašijo krvne lasnice (kapilare). S tem sprožijo v mnogih organih (jetra, ledvice, srce, možgani, koža) tkivne reakcije, zaradi katerih nastajajo v njih številni drobni vozlički t.i. mikrogranulomi.
slika vzeta s strani: www.biosci.ohio-state.edu/.../dirofilaria.htmlZaradi opisanih in drugih neopisanih bolezenskih dogajanj, ki jih povzročajo mikrofilarie gostitelju, so večinoma v ospredju bolezenska znamenja značilna za prizadetost in odpovedovanje delovanja srca in pljuč. Tista, ki jih lahko sami opazimo in ugotovimo, pa so: hitro utrujanje ob najmanjšem naporu, apatija, potrtost, neješčnost. Oteženo dihanje, pospešen in spremenjen žilni utrip in suh kašelj. V nekaterih redkejših primerih se omenjenim bolezenskim znamenjem pridružijo še znamenja okvare osrednjega živčevja, alergična pljučnica, trebušna vodenica, srbeče kožne razjede, znamenja okvare ledvic in še kaj. Druge za dirofilariozo bolj ali manj značilne vendar neopazne spremembe pa lahko ugotovimo samo s kliničnimi preiskavami in laboratorijsko.
Bolezen navadno traja mesece in leta, preden preide do izčrpanja in pogina psa, ali pa pogin nastopi akutno zaradi odpovedi srca, pljučne embolije ali toksičnega šoka
POENOSTAVLJEN PRIKAT RAZVRŠČANJA DIROFILARIOZE V TEŽAVNOSTNE RAZREDEV prvi razred razvrščamo t.i. asimptomatske pse, pri katerih najdemo v krvi prvo larvalno stopnjo – mikrofilarie, ne najdemo pa nobenih drugih zdravstvenih odstopanj. V drugi razred razvrščamo pse, pri katerih najdemo v krvi mikrofilarie ali dokažemo pristnost dirofilarij, poleg tega pa ugotovimo manjšo prizadetost pljuč in/ali srca. V tretji težavnostni razred pa sodijo vsi psi z dokazano dirofilariozo in s težkimi okvarami srca, pljuč in drugih organov. Na tej osnovi se potem opredeljuje način zdravljenja, uporaba določenih vrst zdravil, napoveduje se nadaljnji možn razvoj bolezni in se odloča o usodi psa.
UGOTAVLJANJE BOLEZNI
Okužbo z Dirofilario immitis lahko dokažemo na več načinov. Ne povsem zanesljiv, vendar poceni in enostaven način je ta, da vzamemo psu kapljico periferne krvi, ki jo položimo na stekelce in v njej pod drobnogledom iščemo mikrofilarie. Na ta način jih vedno ne najdemo še posebej, kadar je kri vzeta podnevi, ko je v periferni krvi manj mikrofilarij. Na voljo pa so še druge, bolj zanesljive, vendar dražje metode. Danes so v uporabi tudi pri nas predvsem t.i. hitri testi, s katerimi v nekaj minutah v vzorcu krvi zanesljivo dokažemo navzočnost dirofilarij v telesu.
Težavnostno stopnjo bolezni, ki je v največji meri odvisna od števila odraslih zajedavcev, ugotavljamo s klinično preiskavo psa. Poleg osnovnega pregleda opravimo še rentgensko slikanje pljuč in srca (EKG), ultrazvočno preiskavo in po potrebi še preiskave drugih prizadetih organov.
slika vzeta s strani: www.emedicine.com/med/topic3446.htm
ZDRAVLJENJE DIROFILARIOZEPse s srčno-pljučno filariozo zdravimo s posebnimi zdravili, kot so: Caprasolate (thiacetarsamide) in Immiticide, RM 340 ( melaarsomine dihidroklorid). Pred dajanjem teh specifičnih zdravil je treba dajati psu zdravila, ki preprečujejo strjevanje krvi (antikoagulante), in izboljšati njegovo splošno stanje. Ves čas zdravljenja in določeno obdobje po njem pa je psa nujno nadzorovati in po potrebi dodatno zdravstveno obravnavati. Uničeni zajedavci ostanejo v žilah in srcu in povzročajo težave do popolnega razkroja.
PREVENTIVA (profilaksa) DIROFILARIOZEZa preprečevanje okužbe z dirofilariami se uporabljajo t.i. mikrofilaricidna ali larvacidna zdravila: Cardotek (ivermectin) in Interceptor (milbamycin) tablete, uporaben je tudi Iverktin (ivermectin) v obliki tekočine, ki ga proizvaja hrvaška tovarna zdravil Pliva. Vsi navedeni mikrofilaricidi uničujejo razvojne stopnje (ličinke – larve) Dirofilarie immtis, vendar samo en mesec po okužbi. Prav zato se zdravilo daje psom enkrat mesečno, in sicer v času biološke aktivnosti komarjev, to je od zgodnje spomladi do pozne jeseni. Temu primerno je v škatlicah zdravil priloženih samo 8 oziroma 9 tablet. Odmerek učinkovine je v tabletah odmerjen za različne teže psov, kar pa je na škatlicah tudi označeno. Da ne pride do zmote, so jih dodatno obarvali še z različnimi barvami. Pred preventivnim dajanjem tablet je priporočljivo opraviti pri psu preiskavo krvi zaradi skrite, asimptomatske okužbe. Če preiskave ne naredimo, pes pa je okužen, bomo z mikrofilaricidno tableto uničili samo mikrofilarie, ne pa tudi odraslih zajedavcev. Le-ti lahko postanejo zaradi delovanja zdravil sterilni, česar posledica je nadaljevanje skrite okužbe.
Mikrofilaricidna preventiva je priporočljiva zlasti za pse, ki živijo na endemičnih območjih tega zajedavca. Pri nas je takšno območje del primorske, zlati okolica Kopra. Preventivno zdravljenje pa je priporočljivo tudi za pse, ki jih lastniki vodijo na ta območja, npr. v času poletnih počitnic.
Možnost okužbe z dirofilariami je dokazano večja pri psih, ki živijo na prostem, in tistih s kratko dlako. Zvečer in čez noč so komarji nadležni. Psi tedaj spijo in se jih ne branijo, če pa imajo kratko dlako, so pikom še bolj izpostavljeni. Iz omenjenih razlogov je priporočljivo pse zvečer in čez noč zapreti, da jih po nepotrebnem ne izpostavljamo še večji nevarnosti okužbe.
slika vzeta s strani: www.biosci.ohio-state.edu/.../dirofilaria.html+1