...In ne, ne zdi se mi prav da bi moral vedno nekaj dobiti v zamenjavo. Kaj pa če na sprehodu najde kaj ne najbolj užitnega in se odloči da bo imel raje to in nič drugega?ali pa pač nimam nič drugega pri sebi. Kakšna pa naj bi bila razlika med komuniciranjem in ukazom??...
Da pojasnim. Razlika med komuniciranjem in ukazovanjem. Bitna v načinu. Pri ukazovanju je vodnik načeloma prepričan v svoj prav (četudi tak sistem več kot očitno ne daje rezultatov). Prav tako je vodnik prepričan v dejstvo, da naskakovanje/renčanje/upiranje/ vedno pomeni porejanje, alfanje...bla blajanje
Torej verjame v zaje&avanje psa.
Pri komuniciranju pa večina vodnikov celo začne razumet, da so zastavljen cilj psu napačno predstavili. In se potrudijo k izboljšanju razumevanja vaje.
Ker več kot očitno
pes ne razume vaje ''pusti'', če se morate še bockat z njemu. Torej renči, če gre kdo mimo - pes očitno ima razlog, da odganja z renčanjem, ker ve, da mu bo nekdo njegovo stvar odvzel. Potem pride do ukazovanja ''puščanja kosti''. Domnevam, da morate pri tem glas vsaj rahlo (če že ne orenk) povzdignat, eventuelno ponovit ukaz in stopit NAD kost, ter počakat, da se pes umiri.
Hm...pri načinu komuniciranja s psom bi pes moral na tej stopnji znat pri milo povedanem ''pusti'' prostovoljo predat kost brez potrebe stopanja NAD (grozeča drža). Iz tega sklepam, da psu spuščanje kosti NI bilo pravilno predstavljeno. Ter, da je morda iz vsega treninga povezal, da pravzaprav ima za kaj renčat.
Pri komunikaciji s psom se tudi hitro pride do zaključka, da pes VEDNO dobi zamenjavo
Ker takšni vodniki oz. način dela hitro pripelje, do spoznanja, da zamenjava NI VEDNO šunka/žoga (ali bilokatera ''nagrada'' iz žepa). Nagrada je lahko ''življenska''. Torej dobi potrditev z vohanjem naprej, hojo naprej, dovoljenjem po početju psu željenega, čohanje, pohvala...skratka NEKAJ VEDNO JE.
Da pa do tja prideš pač moraš začet nekje. In začetek ni tam, da zahtevaš končno oblikovano vajo, če je pes niti začet ne zna.
Torej, če želite približno točna navodila - začet učit vajo ''pusti'' brez kosti. Za začetek, kar z briketi skritimi v pest. Pes se približa, hoče hrano...ne dobi - se umakne. Takrat rečeš ''pusti'' in v zameno dobi nagrado. Nadaljuješ z na tla metanimi briketi (pes je eventuelno privzan, da se na more samopotrdit). Vržeš. Pes se kontrolira. Rečeš ''pusti''. In nagradiš odmik od željenega. Pa dalje in dalje po korakih. Vključiš igračo, vključiš manj motivacijske kosti...itd. Ko enkrat obvlada se pa lahko mirno naprej menimo o tem, da pes ne rabi na sprehodu vedno polnih žepov
Potem se dela npr. vaja ''menjava''. Dve identični stvari. Od začetka žoge/cufe...nadalje kosti. Ti daš men svojo, jaz dam teb mojo. Žurka, ki jo potrjuješ. Ker ob delu pes začne uživat niti ni potrebno, da je pri že utrjenih vajah, zamenjana stvar enakovredna. Niti ni nuja, da sploh je materialna menjava. Ja, ti na sprehodu najde kost (ali kako drugo svinjarijo) pa ti jo zamenja samo zato, da ti jo da. Ja to GRE. Sam brez ''brezveznih začetniških vaj'' pač do končnega cilja ne gre. Tko nekak, kot da češ iz Goričkega v Piran brez, da imaš osnove prevoznega sredstva oz. brez časa, da greš peš. Pol gre sam s prstom po zemljevidu.