Tema: Vprašanje glede obnašanja posvojenega psa

[neznalec]

Pozdravljeni, pred enim tednom sem po precej dolgem razmisleku posvojil psa (4 leta, samček, kastriran; precej spominja na bretonca; neznana zgodovina), ki je načeloma odličen, ima pa en precej neugoden problem:

- Na sprehodu se včasih zažene v pse, ki jih srečava; to se dogaja brez nekega jasnega pravila - spol, velikost, barva, odvezan/spuščen pes, lokacija, teren, možnosti izhoda …  in se ne zgodi vedno, včasih se le povohajo in nato mirno dalje; on, jasno, vedno na povodcu, ki je, vsaj ob srečanjih, vedno popuščen.

Trenutno se izogibam drugim psom oz. držim distanco in vsako pozitivno vedenje, če do srečanja pride, nagradim. Ko je tuj pes v vidnem polju skušam pritegniti pozornost svojega (ime, tlesk) in ga nagradim s priboljškom.

Ko se je prvič zagnal, sem ga potegnil nazaj, se opravičil in šel dalje. V kasnejših primerih tudi oster ne, ko se je zagnal, poteg stran in ukaz sedi (večinoma presliši). Zgodilo se je tudi, da se je prvič zagnal, potem ne in poteg stran, ko je lastnik drugega psa rekel, da ni problema, sem svojemu dovolil, da se približa in je bilo ok - ovohavanje, ona mu je nato dala na hrbet tačko … se ni odzval (ni pa trajalo dolgo, ker ji je lastnik rekel ne), potem ignoriranje.

Zanima me, kaj je najbolj smiselno narediti na kratki rok … pomladi seveda v šolo, a do takrat? Je možno, da je to del prilagajanja na novo okolje? V azilu rekli, da nekih problemov nima - pri mačkah in ljudeh zaenkrat to drži.

Več o psu: z ljudmi prijazen, najprej zadržan, a se večinoma hitro sprosti; meni je navadno senca, ga skušam navaditi, da je več sam; je precej učljiv (sicer moj prvi pes in nimam neke primerjave, tako da je to bolj ocena preko palca): v enem tednu pri hoji in teku bistveno manj vleče (ne delam še na poleg, le na popuščenem povodcu in večanju pozornosti name);  sedi, leži, pusti, čakaj (do 30s + lahko grem iz vidnega polja) in odpoklic (na slednem) uboga, če motnja ni prevelika. Hrano dobi tekom dneva za ubogljivost; skozi vrata vedno zadnji, nikoli ne spi na postelji (sprva silil gor, zdaj več ne). Navadno zalaja le doma - kadar se kdo premika po hodniku in sem jaz v sobi - to ni skrajno moteče, le malo zoprno, če grem spat pred cimro (pes v teh primerih navadno spi oz. leži). Enkrat do zdaj zalajal tudi na gosta. Ob lajanju sem mu navadno dal zaporedje ukazov (sedi, taca leži itd.). Zdaj poskušam tudi z ukazoma glas in tiho, a gre počasi, ker zalaja precej redko in večinoma, ko spim …

Bistvena težava je, da ne poznam prav veliko lastnikov psov. Reči neznancu » Hej, a lahko z mojim psom, ki se zna zagnati v tvojega, pridem malo bližje, da vidim, kaj bo?« pa tudi ni ravno ziher varianta, ker ne vem, kakšen je drugi pes in, roko na srce, svojemu ne morem 100% zaupati. (prostovoljci vsekakor zaželeni )
Do zdaj sem sicer imel eno srečanje s psom kolegice na ograjenem dvorišču, ki je minilo brez incidentov pri spoznavanju, bolj kot ne sta se ovohala in ignorirala. Kasneje sta se skupaj peljala v avtu in ni bilo problemov - oba mirno ležala.

Upam, da nisem bil predolg ter prezmeden in hvala za namige.

[KARMEN]

Zelo preprosto: priboljške v žep in ob prihodu drugega psa preusmeriti pozornost ter mirno oditi dalje.

[čara]

Ja, to je zelo preprosto. Bolj konktretno pa iz kod si? Morda pa ti lahko kdo pomaga, morda imaš v bližini kake inštruktorja, lastnika ki ima izkušnje s posvojenčki in težavami.

Toplo priporočam, da si privoščiš (ali pa ti kdo posodi, skopira) Control Unleashed od Leslie McDevitt in pa Teaching with reinforcement.

Lahko si pomagaš s haltijem ali kako protivlečno oprsnico.

Za začetek pa narediš lok, ne greš direkcjone proti psu.

V pomoč ti je lahko tudi tole
http://www.youtube.com/watch?v=Eo-L2qtD7MQ
http://www.youtube.com/watch?v=JY7JrteQBOQ
http://dogmantics.com/free-video-list/reactivity-and-barking/

http://www.youtube.com/watch?v=EUCl6ndLN7Q

V šolo pa pojdi tako, kjer ni runki cukni, ne zahtevajo zatezne in jim je prioriteta ustvarit dober odnos pes-vodnik, te bodo znali naučiti vodit psa na njemu prijazen in najbolj učinkovit način.

Oglej si tečaje v okoliških šolah že zdaj, da ne boš potem razočaran nad pristopom ali delom posamičnega inštruktorja!

[neznalec]

Hvala obema, posebno Čari za videe in bralne namige.

Kar se literature tiče sem (poleg spleta in knjig vezanih na pasme) prebral - McConnel (The Other End of the Leash in nekaj kratkih brošur), Kilcommons & Wilson: Good Owners, Great Dogs; Volhard: Dog Training for Dummies, nekje na začetku sem iz radovednosti prebral tudi Koehlerja; trenutno začenjam brati prvi del Handbook of Applied Dog Behavior and Training; Leslie McDevitt sem že iskal, a v spletnih knjigarnah nisem prav veliko našel … v najslabšem primeru bom naročil iz njene spletne strani.

Trenutno sem v LJ, a se februarja / marca vračam v MB, kjer se bom vpisal tudi v pasjo šolo (kak predlog?). Če med lokalnimi ne bom našel nič primernega sem razmišljal tudi o kakšni individualni varianti tipa alfakan, a se mi nekako zdi skoraj bolj smiselno, da je pes, če mi ga do takrat uspe umiriti, v stiku z drugimi psi.

Bom pogledal videe in apliciral.

Lp

[Tejch]

http://www.youtube.com/watch?v=EdraNF2hcgA
A bi tudi to mogoče pomagalo?

Sicer imam jaz enake probleme, psica, ko sva same ali pa še je kak človek zraven uboga res super vse (razen na povodcu ima včasih še kake finte), ampak ko pa vidi kakega psa pa se ji zmeša. To tak rine k njemu, da se sploh ne moremo srečat. Zato se vedno vstavim, jo dam na sedi in lahko greta tako pes in lastnik mimo. Da bi pa medve hodile, to pa nikakor ne gre, ker preveč vleče tja in je res moteče. Raje počakam, pa je.

Nagrajujem sicer vsako pravilno vedenje, ampak ni nekega haska. Sicer je ful problem, ker tukaj ni veliko sprehajalcev z psi, pa še to kateri so nihče ni pripravljen sodelovat in nekako velja pravilo, da se tisti, ki imamo pse izogibamo en drugega  . Sem razmišljala, da bi šla v šolo, ker je to predvsem problem pomanjklive socializacije, najbližje mi je Maribor, ki pa je predaleč. Sedaj sicer baje misli imet KD Ptuj tukaj blizu neke tečaje, ampak nekako ne vem ali naj grem ali ne in ali bo sploh dovolj zanimanja, da bi tečaj bil 

Tako, da ja, tudi mene zanimajo vsaki nasveti, pa razni videi in vse, da jo tega nekako odvadim...

[čara]

Mislim, da je KD Maribor OK. Enega inštruktorja so mi kar pohvalili, da je fajn razbral enega ultra prestrašenega psa (ki se boji tudi lastne sence in izraža z agresijo).

V LJ se pa že zdaj lahko obrneš na ŠKD Krim oz. Katarino Wallas, ki ima tečaj za azilaše in pa Sedi 5, Ne vem več kje je Katja Rant, ki pozna kako in kaj z zavetiščarji.

Tejch na tak način ne boš napredovala. Daj jo na halti ali protivlečno oprsnico, začni na razdalji kjer je psica še OK in nagrajuj pravi čas.

[neznalec]

Čara, še enkrat hvala. ŠKD Krim kontaktiral ob prvem incidentu in začnejo pomladi, Sedi 5 ravnokar pisal. Kar se Katje Rant tiče, za druge, ki prebirajo, če se ne motim, je ona ravno Sedi 5. Bom pa kontaktiral še KD MB.

Sicer pa, malo nazaj se je med rožniškim tekom veselo povohal z enim koker španjelom.

Lp

[Scar]

Poizkusiš lahko tudi z Alfakan. Sta pa inštruktorja trenutno v tujini in prideta nazaj januarja 2014.

[sonce]

Kuža je bil v zavetišču verjetno navajen določenega tipa psov, zato je sedaj še nesiguren in se odzove z lajanjem/zaganjanjem. Morda za začetek samo opazujta druge pse, ni se jim treba približat, naj jih gleda, kakšni so, kako se obnašajo, samo z varne razdalje. Če dobiš koga za vajo, potem sprva samo pojdite skupaj vštric na sprehod, ni treba jima takoj pustiti ovohavanja, to naj pride malo pozneje.

[pisek]

To zaganjanje pomeni samo to, da bi se on rad malo več družil s psi, da bi jih spoznaval, morda tudi igral, tekal z njimi. In ker ga imaš na kratkem povodcu, pes nima te možnosti, skratka, omejuješ ga pri njegovih potrebah, on se pa pač zaganja. Po tem, kar si opisal, se pes super razume tudi z drugimi psi, zato ne razumem, zakaj mu preprečuješ stik z njimi. Tam kjr se mi sprehajamo je tudi en čisto na novo posvojen doberman, s popolnoma isto zgodbo, lastnik ga je imel na kratko ob sebi, ker se zaganja v druge pse, čeprav ni kazal nobene agresije. To je bilo na velikem polju, brez cest in sem ga vprašala, kaj se zgodi, če je pes spuščem, če pobegne stran in je rekel da ne, ampak da ga je strah psa spustit, ker se toliko zaganja v druge pse. Sem ga prepričala, naj ga spusti, ker moje dve pesjanarke itak nista bojčke in pes se "čudežno" ni nič zaganjal, ko se je osvobodil povodca. Zdaj ga ima na poljih spušenega vedno, ko ga srečam in s psom nobenih problemov. malo prej sem v eni drugi temi napisala, da se pogostokrat s psi preveč komplicira in se dela probleme tam, kjer jih ni. In po nasvetih, ki si jih dobil, vidim, da gredo vsi nasveti v smeri "strokovnih" nasvetov, za vse pse po enakih pravilih. In potem se ljudje sprašujejo, zakaj pri enih ena pravila držijo, pri drugih pa problema nikakor ne morejo rešit. zato, ker je treba vsakega psa opazovati in z njim delati na unikaten način in čim manj komplicirati, kadar je pes nezakompliciran in neagresiven. In tvoje pes ni niti zakompliciran niti agresiven.

[čara]

Pozabljaš na točko, da je psa treba naučiti tudi obnašanja na povodcu, ker ob cestah v mestu...Kaj a bomo kar pustili psa? So psi, ki se zaganjano na štriku in zatem priletijo kot torpedo do psa ali pa direkt na psa, lastnik pa zadaj "nič ne bo"...Am kako pa to veš? Kako veš kako bo drug pes reagiral? So  psi, ki to sovražijo in hudičevo odreagirajo-povsem upravičeno. Ali pa imajo psi, ki so "presrani", ki ne tolerirajo takega pristopa s sabo lastnike, ki naredijo red s kakim sprejem, bulerji, pasom? In spet nasanka pes.

S psom je treba delat, ga naučit kulturnega obnašanja. In če sam ne znaš-poiščeš pomoč.

[Lunette]

No no...iz ene skrajnosti v drugo pač ni treba. Seveda se psov ne sme preveč omejevat...ne sme se jih pa preveč ''na rahlo imet''. Pes, ki se na povodcu zaganja s svojo niti ne malo maso...pa ga ni frajerja, da me prepriča, da bom brez tveganja svojo tamalo psico spustila v igro. Brez, da mi lastnik dokaže, da svojega psa zna imet pod kontrolo. No to ''dol s povodca'' pač ni.
Treba znat oboje (met psa privezanega in met psa spuščenega). Pa se prej psa na povodcu zna naučit kako bit spuščen, kot obratno.
Je pa tu en velik problem...druga stran povodca. Če imaš povodec namenjen fizični korekciji, kontroli, omejitvi, ustvarjanju frustracij...no potem si čisto upravičeno na poti, kot jo opisuje Pisek. Če pa je povodec varovalka pri učenju psa brez prislie/obvladovanja je pa stvar nekoliko...no precej...drugačna.
Stvar zna bit en mici drugačna, ko imaš v rokah neškodljivega mladiča ali pa, ko imaš v rokah psa z izkušnjami, lastnika pa prav brez izkušenj spljoh.

[pisek]

Jaz sem s tistim gor opisanim problemom z dobermanom naredila tako, da sta bili moji psički zraven mene, tip je pa spustil dobermana. Doberman je pišel do nas, jaz sem poleg svojih čepela, dobermanu je itak na ksihtu pisalo, da je dobrovoljček (star 10 mesecev) in ko je priteke do nas, sem ga jaz prva "sprejela", se pravi da sem bila vmes med njim in mojimi in sem ga pobožala, pa počohala, pa umirjno govorila z vsemi tremi, skratka, poskrbela, da situacija ni bila preveč vznemirjena od silnega veselja Seveda tudi jaz svojih kar ne spustim pa da se en velikan zakadi v njih jaz pa samo od strani opazujm. Tam kjer se mi sprehajamo je kar precej takih velikih ali pa malo manj velikih pa zato bolj močnih psov, ki so na sprehodu spuščeni in so kar pogoste situacije, ko kak tak "velikan" priteče do nas in takrat jaz vedno naredim tako kot v zgoraj opisanem primeru, jaz sem torej tista, ki psa prva "sprejmem", tako da sem jaz tista, ki na miren način določim pravila kontakta. Potem pa se psi povohajo, včasih malo potečejo ali pa še to ne in potem zgubijo zanimanje in gremo dalje. Nekatere stvari najbrž res malo preveč na površno opišem, potem pa izpade blesavo Se pa strinjam, povodev je za korekcijo, ne pa za fizično prisilo in v primerih, o katerih se pogovarjamo in ki je tudi opisan v prvem postu, se povodec uporablja za fizično prisilo, oz. za moje pojme še huje, da se psu preprečuje stik z drugimi psi in to v primeru, ko pes do drugega psa ne kaže nobene agresije, pač pa samo preveč vzhičeno željo po spoznavanju. V takih primerih je psu nujno potrebno omogočiti spoznavanje z drugimi psi, vendar ga j pri tem potrebno korigirati, da se nauči spoznavanja na primeren, to je umirjen način. In kot jaz opažam, lastniki v takih primerih tulijo na pse in jih agresivno vlečejo stran, pravilen pristop pa bi bil, da jim z glasom umirjajo, s povodcem korigirajo, medtem ko bi se počasi približevali drugemu psu, se pred drugim psom ustavili, drugega psa najprej poboža vodnik tega preceč vzhičenega psa in ko bi bila oba psa umirjena, bi dovolj popustil povodec da tudi psa prideta v kontakt. To se meni zdi en tak zelo preprost ukrep in mi ni razumljivo, zakaj večina v paniki pse na grob način vleče stran, zraven na svojega psa še kriči oz. ga krega, ker na tak način je pes vedno bolj zafrustriran in seveda to neizbežno vodi še v večjo histerijo in zaganjanje. In produkt take vzgoje je na koncu to, da se s takim psom lahko sprehajaš samo še na vrvici in se v velikem loku izogibaš drugim psom. In pa seveda obvezni kastraciji, ker kastracija bo seveda čudežno popravila neželeno vedenje, za katerega se sploh ne zavedajo, da so ga v bistvu povzročili sami.

[čara]

Meni je povodec varovalo, ker moja ni 100% in najbrž nikoli ne bo zaradi izredno močnega nagona lova in močne razvade po žretju drekov in vseh ostankov hrane, ki jih najde na tleh.    Sicer delam v tej smeri in imam delavne sprehode. V delu uživama obe, ampak v 100% uspeh, da bo lahko spuščena malo da ne povsod, pa nimam upanja. Je pa fajn delat s psom.

Povodec čim manj uporabim za korigiranje-se potrudim prej reagirat pri situacijah kjer vem, da znajo bit problemi in že prej delat po sistemu "look at that" ali pa grem vadit poslušnost ali trike. Kadar dela in pade not se ne sekira za okolico.

Pri enih si lahko privoščiš da ti počepneš- kakšen bi te orng podrl ali pa šel direkt na psice-sicer je res, da se že v štartu vidi ali pes štarta na plen, hoče dominirat ali pa je samo nevzgojeni divjak, ki se ne zna obnašat, rad bi se pa igral.

Določeni psi od lastnika zahtevajo sistematičnost in doslednost in kar precej dela, so psi, ki zahtevajo tudi povodec ali pa sledni povodec.

Pse se stran vleče, ker drugače ne znajo. Včasih komu še komentiram, da je moja včasih tudi bila taka in če vprašajo zakaj ni več...Pa povem...ali jim bo pomagalo ali ne, se mi ne sanja. Enim se takoj vidi, da so zavzeti za več znanja in si v telefon zapišejo kak YT kanal, knjigo. Eni pa porečejo-ah sej ga bo minlo, ko odraste

[Lunette]

Pse se stran vleče, ker drugače ne znajo.

Točno tako! Zatorej korigiranje s povodcem (si predstavlam pod potege psa nazaj v pozicijo npr. oz. vsaj štopanje do željenga psa...če je mišljeno drugače prosim za opis ) ni smisleno spljoh. Je pa precej bolj smisleno psa NAJPREJ naučit lepe hoje na popuščenem povodcu do željenega. Pod to smatram izključno povodec popuščen v črko J (ali U če je komu ljubo ), karabin pripet na ovratnico ki visi navzdol. Tak pes tudi neprimerno lepše pride do drugega psa. Nenapet, nesfrustriran, skuliran, zbalansiran... Pri čemer lahko sproščeno izraža svojo mimiko s katero se še kako lepo sporazumevajo. Obe strani. Tako, da tule korigiranje s povodcem ne najdem v pravem kontekstu. Pri korigiranju se psa vsaj navzgor ali v napačni poziciji ''prestavi''...kar so pa bolj kot miritveni signali, signali za ''dvigovanje psa''.
Drugo je sledni povodec s katerim psa zaštopaš ''v tla''. Torej že z ''varovalko'' psa postaviš v bolj umirjeno, ne dvignjeno pozicijo.
Iz kje pa misliš, da prihaja mit o ''tečen na povodcu, spuščen pa priden''  Ker vodnik ''pomaga'' pri ustvarjanju konflikta in psu v ''besedo skače''  Pol pride pa do ''napačnega prevoda''.
Za obrnat kakor koli, ampak dejstvo je, da danes glede na urbano naselje pes MORA znat bit skuliran pripet na povodec. Ker pa je fajn potem ubrat sredino (med zakonom in skuliranim psom) ni od škode povodec imet za varovalko, ne za korigiranje. 

[pisek]

Ja, vidim, da velikokrat uporabljam napačno terminologijo, ker sploh nisem stručko ampak moje delo z mojima dvema temelji na veliko veliko opazovanja psov, ne pa na dovolj strokovne literature in strokovnega šolanja in potem si tudi pod kakšnim terminom predstavljam nekaj čist drugega

[Lunette]

Oj a ja...tole umirjanje z globokim mirnim glasom...ne lih za vse pse. Mogoče za kirega. Ampak, a si že kdaj slišala kako krdelo med sabo komunicira? Nizki globoki toni, kot se jih rado priporoča za umirjanje psa bi prej znali psu povedat ''naj se pazi vsiljivca''. Višji rahlo bolj tresoči ''pliden bodi'' znajo izpadit nesigurno, potrebno posredovat. Dretje in krcanje psa prej pomenijo skupno lajanje. Torej teorija pogovora kaj ja, pa kaj ne, zna hitro napačno izpadit. Pravo intonacijo dosežit morš pravzaprav že kar dobro obvladat. Pa ti to pišem kljub vsemu, da se jaz s svojimi ogrooommnoo pogovarjam  _{ni videt a ne}

A ko gre za ''ključne momente'', sploh, ko nimam svojih psov v rokah pa delam izključno na telesu. Sebe in psa. Zadevo izpeljem z mimiko. Pes se še kako ozira na reakcije udeleženih. In, če je vodnik prepričan v sitaucijo pa psa dovolj samozavestno, a sproščeno odvodi, je to to. V primerih, ko se pes zaganja (čist useen al od strahu, agresije ali pretiranega navdušenja) bo vodnik, ki je dejanski vodja pač dal ''krdelu'' znak, da se naša skupnost tega ne gre in se gre drugam, mimo, naokrog...skratka odrediš premik po svoje, ne po pasje (torej ne dobi željenega, ker se je obnašal neprimerno).
To, da si ti tista, ki sprejme je super. Samo verjami, da še morda nisi naletela na taprave norce. Tam boš pa vesela, če bo pes spuščen vsaj s povodcem vred (vsaj takratkim). 
Imam mini kužiko (5kg), ki je načrtno ''tampon cona'' kadar imam zraven psa, ki mu pravila še niso jasna. Ali ''kaže'' kako se lepo obnaša ali pa je ''vmesni člen'', da prijazno zaustavi kakšne spuščene prišleke, da ne pridejo prehitro žnarat tistemu, ki ga še rihtamo. So nama pravila srečevanja še kako znana in lepo utrjena a ko naletim na norca in je treba ustavit agresijo...verjemi, da je vsaj povodec na psu pravi balzam za sitauacijo shendlat. Gre brez...a je dosti lažje (in varnejše) s povodcem. Psi so okretni takrat ko je treba piz.. delat  Je blokada z lastnim telesom lahko delikatna. A prepogosto edina možna.

[Lunette]

Ja, vidim, da velikokrat uporabljam napačno terminologijo, ker sploh nisem stručko ampak moje delo z mojima dvema temelji na veliko veliko opazovanja psov, ne pa na dovolj strokovne literature in strokovnega šolanja in potem si tudi pod kakšnim terminom predstavljam nekaj čist drugega

Ni frke  Je težko tone zapisat  pa se včasih kaj drugače prebere kot je bilo mišljeno  Ni pa od škode diskusija 

[Lanabela]

. Zdaj ga ima na poljih spušenega vedno, ko ga srečam in s psom nobenih problemov.

Lepo. tudi jaz pogosto rečem komu, ki si ne upa spustiti psa, da k mojim ga pa lahko mirno spusti, ker 1. vedno pridejo na klic, kar pomeni, da bo z njimi prišel tudi neznani pes in 2.  moje psice ne reagirajo na agresijo tujih psov (kar pomeni, da se psu, ki napade izognejo oziroma znajo blokirat napad brez aqgresije).
Seveda mi na kraj pameti ne pade, da bi pred srečanjem čepela ob svojih psicah.
Čisto vsak pes brez izjeme (tudi taki, ki sicer veljajo za zelo problematične do drugih psov) se sprosti vsaj toliko, da mirno hodi skupaj z mojimi, če se mu že igrati ne ljubi.

Torej: pri takem ravnanju je potrebna velika previdnost. Poleg tega mora biti lastniku problematičnega psa jasno, da mora svojega psa najpred toliko vzgojiti, da bo lahko varno spuščen preden ga bo lahko spustil tudi takrat, ko tvoja psa nista prisotna.

Vendar je pri tem treba zelo paziti, da v bližini ni nobenega drugega psa, ker zna sicer nastati grdo s....e (če se je pes sprostil v družbi mojih še ne pomeni, da se bo enako sprostil ob psu ki pa ni tako zelo nevtralen in odreagira če začuti negotovost. Še večji problem nastane pri do psov agresivnih psih, ki moje začnejo jemati kot svoje krdelo in bi neznanega vsiljivca raztrgali v krpice). Prav tako moraš biti preden nekomu s problematičnim psom rečeš, da ga lahko spusti, povsem prepričan, da svoje lahko odpokličeš takoj in v kakršni koli situaciji (če ne se ti lahko zgodi skupni pogon na divjad ali množični pretep). Da bi nosil odgovornost tudi za škodo, ki jo naredi ali utrpi  tuji pes je seveda jasno.

[pisek]

Ok, zdej bomo rekla nekaj čisto bogokletnega, ampak vseeno bom A je možno, da imam jaz en čisto poseben vpliv na pse? Ker sem že krepko čez 40, pa mi je mama večkrat razložila, da sem že od dojnčka dalje vedno vlekla k psom. In jaz se tudi spomnim, da sem že od nekdaj zlezla do vsakega psa, neglede na pasmo, prijazen, renčač, majhen, velik, ni važno. Mislim jaz sem res oblajala že mali milijon psov, k nobenemu psu ne pristopim na "pravilen" način, ampak grem kar zraven, pa direkt počohat, dostikrat celo počepnem ali pa se vsaj sklonim, če je velik pes. Nobenega konflikta nikoli, niti nobene napetosti, niti strahu s strani psa, niti nič. V vsem mojem življenju je bilo že veliko lastnikov šokiranih nad reakcijo njihovih psov name, ker bi mi marsikateri pes moral narediti to in to, ali pa reagirati tako in tako, pa nobeden ni. Ampak tudi jaz sem se vedno počutila stoprocentno varno, jaz vedno čutim eno tako prijateljsko energijo med mano in med vsakim, tudi neznanim psom. In ker je bila že ena cela množica ljudi, ki so mi potrdili, da so njihovi psi na mene čisto drugače odreagirali kot odreagirajo sicer (da ne govorimo o tem, da jaz čisto narobe pristopim k psom), potem mora biti nekaj na meni, psi me morajo začutit na nek drugačen način. Ker jaz sem res pri vseh teh srečanjih, tudi skopaj z mojima psicama, popolnoma sproščena in niti za trenutek ne začutim kake napetosti ali strahu ali karkoli negativnega. Kaj pa če je to to?

[Lanabela]

Ja, so ljudje, ki imajo poseben talent za delo s psi. In so tudi taki, ki imajo samo srečo, da še niso naleteli na tapravega, ki bi kaznoval njihovo neprevidnost.

[neznalec]

Pozdravljeni vsi, po nekaj časa se spet oglašam in vidim, da se je tema precej razvila.

Mogoče smiselno, da najprej pojasnim par stvari, ki se tičejo teme. Psa ne spuščam, ker je večina sprehodov v mestu, parkih ipd., odpoklic pa vse prej kot 100% - pes ima pač precej močan lovski nagon in imam ga komaj slabe 3 tedne. Če je možno, ga imam na slednem, da bi ga pa na tej točki spuščal se mi zdi v najboljšem primeru neodgovorno. Trenutno intenzivno delam na odpoklicu (paralelno seveda tudi na hoji na povodcu in pozornosti name) in ko se bo ta izboljšal, se bo povečala tudi svoboda …

Psa sem morda opisal nekoliko preostro. Pes sploh ni problematičen, vsaj v veliki večini stvari, nikakor pa ne kaže "vzhičene želje po spoznavanju«, ki sem jo izkusil pri puncinem pokojnem mešančku. Včasih se le zažene, drugič med tem, ko se zaganja, tudi laja (sicer pretežno tiho - kadar že zalaja navadno kot opozorilo, nikoli kot veselje). Tudi ko je spuščen z drugim psom, se za tega pretežno ne zmeni in se posveča letečemu in drevesnemu življu, vedno bolj pa tudi meni.

Kar se tiče korekcij - ja, če se drugi pes približa in se moj zažene, ga, če ne gre drugače, zadržim s povodcem in preprečim nadaljnje skoke; tik ob skoku en oster in globok ne, nato pa, če se ustavi, sedi ali gremo … včasih uboga, včasih ne … ; sicer sem tiho, pred srečanjem pa delam na tem, da je pozornost mojega psa na meni, mirna srečanja nagradim, prav tako ignoriranje. Se mi pa zdi odstranitev boljša kot zaganjanje in potencialen konflikt. Morda se motim in odreagiram prehitro, preostro ali povsem narobe - če tako, seveda povejte, kaj je najbolj smiselno narediti, ko se pes že zažene. Ob srečanjih, če do njih pride, ga imam na popuščenem povodcu. Navadno niti ne vleče proti drugim psom, bolj gleda, ko pa je pes blizu se vanj zažene (seveda le včasih … na tem mestu pač govorim o problemih, ne o uspešno nevtralnih srečanjih). Možno, da je problem tudi v meni, ker mi je ob potencialu konflikta pač neprijetno in on to do neke mere zazna, ne glede na to da se trudim z mirnim dihanjem in sproščeno držo. V praksi se srečanjem pač navadno izognem, a si vsekakor želim, da bi lahko k drugim psom bolj kulturno pristopila in da bi se z njimi sčasoma tudi igral / družil / ovohal ... - tudi, če je na povodcu.

Srečno.

[čara]

Za zdaj je smiselno delat en mičken dlje od psov, se jim v loku izognit-če je pes nesiguren, če še ne zna mirno it mimo, se spoznavat. Počasi se daleč pride.

Recimo, ko vidiš, da pes postaja napet-spremeniš smer, par korakov dlje od bav-bav ali plena in nagrajevat.
Zelo, zelo prav pride, da psa sicer naučiš ohlapne hoje in hkrati da napet povodec pomeni znak, da obrne glavo proti tebi-voila pozornost in rečeš Gremo!  in v kontra smer.(energično, ampak ne s tistim rezkim glasom kot prepoveš neko vedenje)

Če pade ven-kot si opisal, se meni dejansko zdi še najbolje psa držat za povodec, da do kake nesreče ne pride-če umik deluje OK, sicer se navadno psi samo še bolj razburjajo, ko jih hočemo (za zategovanjem) umaknit iz bojnega bolja.
Ko se umiri-potrdiš in nagradiš. Precej bolj obširno, a po tem principu je opisana prevzgoja v knjigi Click to Calm.
Miritveni signali(mežikanje, zehanje, vohanje po tleh, obračanje stran, in bolj mehko dihanje-tisti vzdih, ko se psi sprostijo). Če sem še kaj spustila, površno napisala, naj me kdo dopolni.

Hudo se splača, da si najdeš eno ograjeno dvorišče, KD...Magari sosedu plačaš najem in delaš z odvezanim psom, se z njim igraš, ker to daje fajn rezultate + varno ga "zdivjaš" brez povodca.

evo ga (še kup drugih videov, morebiti ti kakšen pride v poštev)
http://dogmantics.com/2012/11/17/how-to-stop-lunging-and-barking-train-lets-go-clicker-dog-training-shy-reactive-dogs/

[Lunette]

Bi še predlagala, da bolj kot striktna pozornost nate še dodatek vaje ''look at that''. Torej hitri pogled ''glej kužeka'' in takoj takoj nazaj tebe. Dve muhi na en mah  Samo zahtevanje gledanja tebe psa prej frustrira kot sprošča čez situacijo. Tako, pa dobiš eno tako sigurnost vate.

[neznalec]

Hej, hvala.

Ja, precej delam na ograjenem dvorišču pri punci, občasno tudi na  vikendu, kjer so naokoli pretežno polja in bore malo psov ter ljudi. Tu tudi super za utrjevanje odpoklica (na slednem, ki ga vleče za sabo), ker je precej zanimivih vonjev in raznih lukenj … v hiši in na dvorišču že postalo malo dolgočasno (upam, da bo trajalo). Glede igre je bolj tako-tako, ker ga igrače in igra ne zanimajo preveč; za žoge kaže občasno in medlo zanimanje. Poskušal sem ga spodbujati s tem, da sem se najprej igral sam in se ob tem silno zabaval … v teh primerih včasih prinese, drugič pa le gleda za žogo. Vlečke ga sploh ne ganejo …  Veseli ga le, kadar ima možnost, da me lovi (če jaz njega se malo prestraši, zato raje nehal) … tudi dober intervalni trening zame 

Delati skušam na razdalji, na kateri je moj pes še povsem miren, a včasih, če je drugi pes spuščen in teče direktno proti nama ali pa če pride do srečanja za ovinkom, je izogibanje ali bližanje v loku težko izvedljivo. Bom pa vseeno poskusil najti še kakšne prostovoljce s skuliranimi psi, da se lahko sproščeno srečajo na kakšnem ograjenem območju.

Sicer sem z zehanjem nekaj eksperimentiral a ni bilo videti posebnega učinka, nisem pa še poskusil vohati tal 

Bom pogooglal in poskusil še z ''glej ...'; mogoče pomaga tudi pri vevericah … 

[Lunette]

predlog umikanja ko lok ni izvedljiv http://drsophiayin.com/blog/entry/reactive-dog-moving-past-distractions
look at that http://www.youtube.com/watch?v=EdraNF2hcgA
http://www.youtube.com/watch?v=K9yOCb3rzOo

Za igro pa lahko uporabiš kaj bolj puhastega. Npr. flis trakove povežeš v tak pompom cof in ga navežeš na daljšo vrvico in palico (ribiški stil ) Pa s tistim furjaš po tleh. Če so veverce fajne zna tud to bit všeč. Pa še preblizu nisi, da ga ne forsiraš in siliš vanj. Ono prinašanje žogic ni nujno, da je vsem kar takoj zabavno.
Lovljenje je itak bolje on tebe, kot obratno. Zaključuješ lahko samo z nagradico. Bo pa odpoklic iz tega nastal če že igra kot taka ne.
Lahko pa to združiš. Imaš igračo v roki in psu pobegneš. Ko zalaufa za tabo in te dohiti pa igračo vržeš naprej (po navadi jo v zanosu počopajo). Ti pa tačas hitro stečeš stran in psa z cmokanjem npr zmotiviraš, da pridivja v tvojo smer (večinoma imajo igračo zraven). Takrat pa nagradiš s hranico, če mu je mar. No vse to delaš na čisto kratkih razdalijah.

[neznalec]

Hej,

hvala, bom poskusil, se zdijo precej uporabni nasveti in logična združitev. Pri igrah še preizkušam in gledam, kaj ga bo najbolj zanimalo in kaj bo pograbil. To s cufom … sem se ravno prej, ko sem omenil veverice, spomnil, da bi znalo kaj bolj živalskega bolj ugajati kot tiste vrvi ali pa zvita brisača … pa še na treningih lovskih psov, vsaj koliko sem videl na netu, uporabljajo podobno. Tako sem ravno naročil neko reč iz zajčje kože … bom videl kako bo … zavezano na palico ne vem, če bo delovalo, ker se palic, metel ipd. malo boji. Mogoče kasneje, ko bo vzljubil igračo, da rešim še strah pred palicami.

Heh, mu je pa za hrano precej mar … ko sem jo pri žogi itd. uporabil, je večinoma povsem izgubil interes za igrače.

lp

[čara]

nekaj o igri http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=8987.msg390721#msg390721

Moje je taka-kadar je živčna, pod pritiskom-se ne bo igrala, pa kadar je lačna. Sicer pa-odvisno od tipa igrač. Nove je vsake vesela, gumijaste tipa kong ali z vonjem po vanilii, termoplastična guma-žur, da večjega ni, mehkejše zadeve za cufat super, vrv za cufanje-to pa ne, pravo krzno-OK, žoga z zvončkom-najtanaj, plišaki...Kong na žnuri noter pa malo pašteta namazat in premikat sem pa tja-bo ziher zanimivo! Večinoma so za psa sila zanimive igrače, kjer se lahko uporabi hrana (razne žoge za priboljške, kong na vrvi, ki ga namažeš in kakopak ostali kongi) in mehkejše igrače (ali kaka guma, pliš) ki se enostavno uniči, no eni psi imajo radi piskanje (moja sploh ne).

Največji žur, če žogo brcnem, super žur, če čepim in vržem žogo, superfinofajn, če jo malo dražim, skrivam v roki v stilu "to je pa moje, ne dam ti, tralalala" (tak smo cufanje delali). Tako smo tudi do lajanja prišli in se naučili glas, zdaj jo pa učim tiho 
Ugotoviš kak tip igrač in kak način igre je OK za tvojega psa. Samo sproščen moraš biti in se igrat kot otrok-brez nekih pričakovanj in skrbi.

[airedale10]

Ah, vedno napišem tako dolg post in ga pišem ne vem koliko časa, potem pa ga po pomoti izbrišem 

http://www.kliker.si/?q=node/369 en lep članek 

Jaz sem pri pokojnem psu mojih starih staršev (s katerim sem se zelo trudila z vzgojo) skoraj diplomirala iz igre - na začetku se sploh ni igral oz. res samo občasno v garaži s plastenko. Veliko sem se trudila s tem da bi vzljubil igro in že kar kmalu se je lepo igral pred hišo - sliši se malo, ampak zanj (7 let skoraj ni sodeloval s človekom, nikoli se ni nikoli igral z njim z igračami) je bil to ogromen dosežek in potrebnega je bilo veliko truda. Predvsem pa sem to dosegla tako, da sem se prilagajala njemu (nisem ga silila v igro s točno določeno igračo, v prinašanje), vedno je bila igra nagrada - moral si jo je z nečim prislužiti, pri vlečenju je vedno zmagal, nikoli nisem zahtevala da igračo spusti, ampak sem jo zamenjala za celo pest priboljškov, kratke in intenzivne seanse igre ter sproščenost vednika.  Če se ni hotel igrati sem se pa pač igrala sama, vsa navdušena. Pri nas se je zelo obneslo da je bila igrača navezana na vrvico (ni treba palice še se jo boji), tudi pri sedanjem psu je to najboljši način, pa plišaste piskajoče igrače in plastenke, tudi žogice je vzljubil - se sem se sama igrala z njo in jo brcala po tleh med nogami, samo vržena ni bila zanimiva. 

Se pa da igro tudi lepo naučiti (če bi zdaj delala s tem psom o katerem sem pisala zgoraj bi se verjetno tega poslužila).  Pri mojem jazbečarju, ki z igro nima težav (edino ne igra se ko je pod stresom, ko kaj zavoha ali v kakem okolju v katerem je zelo nesiguren) sem s klikerjem lepo zgradila igro z žogico, ki jo prej ni maral.  Najprej sem se trudila biti zanimiva, a ni preveč napredoval, še vedno zunaj pesjaka ni bila zanimiva. Potem pa sem se lotila čisto drugače - samo postavila sem jo na tla in najprej klikala samo za poglede proti njej, potem za korake, dotike, jackpoot ko jo je prijel v gobček, potem jo je postopoma lepo prinašal v pesjaku. Isto sem začela delati še zunaj. Najprej je bilo to vedno zelo dobro nagrajeno, ko sem videla, da je psu vedno bolj všeč pa sem še nagradila, a manj (na koncu niti ne več). Zelo kmalu, po nekaj dneh sem dobila psa, ki v okolju kjer ni preveč motenj (še vedno mu to ni najljubša igrača) z veseljem steče za žogico, jo vsa navdušen prinese (čeprav ni ''rojeni prinašalec'') in čaka da jo bom spet vrgla.  Tudi to igro nagradim le občasno s kakim priboljškom, ker mu je toliko všeč da mislim da veliko dodatnih nagrad ni potrebnih. Ni mu pa še vedno (in mu verjetno niti ne bo) tista naljubša igrača, najboljša nagrada igranje z njo in se ne igra z njo ko je preveč motenj.

[srna]

Zanima me, kaj je najbolj smiselno narediti na kratki rok … pomladi seveda v šolo, a do takrat? Je možno, da je to del prilagajanja na novo okolje? V azilu rekli, da nekih problemov nima - pri mačkah in ljudeh zaenkrat to drži.

Ja, seveda je več kot možno. Psa imaš zelo kratek čas, oba pa ga potrebujeta kar precej, da se spoznata, navadita in prilagodita drug na drugega - in da se ti naučiš pravilnega dela z njim ... Jasno je pes negotov, ne pozna te, ne pozna okolja, ne more se še zanesti nate, ker tudi ti pravzaprav ne veš, kako odreagirati (nanj, na okolico, na druge pse)...

S psom moraš biti potrpežljiv, seveda pa moraš z njim v fazi prilagajanja tudi pravilno delati - na tvojem mestu bi vzela vsaj nekaj ur s kakim res dobrim inštruktorjem. Meni se je to pri posvojenem psu med čakanjem na začetek rednega tečaja (in podobnih težavah, kot jih opisuješ ti, le da hujših) absolutno obrestovalo. V začetni fazi pa ob vedenju, ki ga kaže pes, vsekakor ne bi rinila v srečavanja in ovohavanja z neznanimi psi - ne poznaš niti reakcij svojega niti ne moreš sam presoditi situacije. Zato zaenkrat le druženje s stabilnimi psi pod vodstvom, za kar pa ponavadi rabiš inštruktorja, skupino in poligon - vsaj jaz si neke kul pasje skupine takrat sama res nisem znala zorganizirati.