Kar se pa tiče Črta...tudi Črt je bil pri nas, poskusno, ampak sej veste, dva samca gre še težje. prejšne lastnike poznam zelo dobro, Črt je odraščal z svojo mamo, imela sta ogromen vrt, lastnik je bil pediater, vsak dan je z njim hodil tečt, v glavnem za Črta je bil velik šok, ko se je ločil od samice.
Mene res zelo zanima, zakaj so prejšnji lastniki Črta sploh oddali - mogoče veš? So imeli kake probleme z njim ali je bil vzrok kje drugje? Ne bom sploh omenjala, kaj si mislim o ljudeh, ki (brez resnično tehtnega razloga) oddajo odraslega psa, ki se je na družino že navezal in ki mu je bilo z njimi lepo, kot pripoveduješ.
In da niti ne gredo preverit, kako mu je v novem domu, niso na voljo za pomoč pri težavah, skratka jim dol visi...
To meni ne zveni, kot da je bil v nekem blazno ljubečem in skrbnem domu.
Drugače je čisto ok briard, pri nas ni bilo nobenih incidentov, te lastnike pri katerih je Črt zdaj poznam, smo jih šli obiskat, ker smo hoteli vedeti kje je Črt našel svoj dom, pa moram povedati, da sem šokirana, ker nimajo niti primernega prostora za njega, živijo v delu stare hiše, ki nima niti primernih kvadratov za bivanje ljudi, kaj šele za psa. Prej so imeli bokserja, ki je bil menda ok, ampak z briardi nimajo ravno izkušenj, veliko so sami krivi da je tako, ker ga ne znajo vzgajat.
Da komentiram tole, bivalni pogoji so za psa (in ljudi) čisto ok in povsem dovolj veliki (ne vem, odkod tebi tole, da manjka kvadrature
). Pes ima na voljo celo nadstropje, kadar ga je potrebno zapreti. Če ne bi grizel, bi lahko ves čas preživel z družino - tako ga pa preživlja z njimi vedno, ko je doma lastnica in ga ima pod nadzorom. Kako stara je hiša ali kako majhno je stanovanje nima nobene veze s primernostjo doma za psa. Da ne bo pomote, psu ni hudo, na lastnico se je zelo navezal in ona z njim nima niti malo problemov, nad njenimi (odraslimi) otroci si je pač zboril nadvlado in je v tem čisto suveren. O nekem strahu psa pred ljudmi v hiši kolikor vem ni govora, ne napada iz strahu, temveč verjetno ohranja svoj položaj in postavlja "podrejene" na njihovo mesto. Ampak jaz lahko samo naprej predam to, kar mi je razložil bratranec, ki je bil deležen par ugrizov, brez da bi psa očitno provociral - situacije v živo nisem videla.
Mene Črt nikoli ni ugriznil, niti mojega moža, živel je par dni z nami v hiši, vse je ubogal, v glavnem je bil ok kuža. In najbolj od vsega me jezi, ko težave zvrnejo na psa. Govorijo da je ugriznil hčerko, ne vprašajo pa se, kaj je hčerka naredila takšnega, da se je pes ustrašil. Ko so ga dobili je normalno da je prestrašen, saj je zamenjal okolje, lastnike, ni imel več pasje družbe, ki je je bil navajen in kužku je treba dati veliko ljubezni in pri tem imeti potrpljenje.
Zakaj pa domnevaš, da je hčerka psa prestrašila in jo je zato ugriznil? Sina je ugriznil brez nekega očitnega povoda, ker je pač hotel iti mimo. Mnogo bolj verjetno je, da se ga otroci zdaj bojijo in Črt to čuti ter s pridom izkorišča. Pa nočem reči, da je zdaj hudoben pes ali kaj takega, pač ravna svojemu temperamentu, izkušnjam in situaciji primerno. Ljubezen/ljubeznivost sama po sebi še zdaleč ne reši vsega, za takšnega psa moraš imeti predvsem znanje in voljo. Družina ga je bila povsem pripravljena ljubeznivo sprejeti, ampak tega pač ni dopuščal. Se strinjam, potrpljenje in vsi skupaj bi morali obiskati pasjo šolo (lastnica jo z njim že obiskuje) oz. še bolje kar pasjega psihologa.
Ugriznil me je enkrat in zadnjič, sva takoj razčistila da se to ne sme in je bilo od tistega dne vse ok.
Edino pravilno, vendar je čisto nekaj drugega, če te ugrizne pes, ki si ga dobil kot mladička in imaš vzpostavljen odnos ter lahko predvidiš, kako bo reagiral, kot če te ugrizne odrasel pes, za katerega ne veš, kako bo reagiral, če se mu boš uprl in ga recimo mahnil nazaj. In ko mu parkrat dopustiš, da te ustrahuje, je praktično nemogoče vzorec spremenit. Če se ti psu približaš s strahom, nabit z adrenalinom, bo pes takoj začutil, da nekaj ne štima in v takem primeru se mogoče res ne bo počutil najbolj varno in bo napadel. Za tisto prvo klofuto ob prvem renčanju/ugrizu je zdaj že kako prepozno, zdaj bi lahko kvečjemu kaj dosegel s trdim delom, priboljški, treningom, itd.. Za kar pa vprašanje, če sta otroka zainteresirana (navsezadnje si je psa omislila mama, otroka nista imela namena se nevemkako z njim ukvarjat). Upam, da se bo vložen trud navsezdanje le poplačal in se bodo problemi nehali (če sem prav razumela, se je situacija od samega začetka že precej izboljšala). Vsekakor pa je lastnica odločena, da s psom dela in probleme reši.
Zagotavljam lahko da je imel Črt dobre lastnike, bili smo skoraj sosedi.
Res škoda, da pri njih ni mogel tudi ostati.