K meni domov redno hodi en zelo cartast mešanec. Vsakič ko mu uspe pobegnit je pri meni. Ko spoznaš lastnike ti je takoj jasno zakaj je temu tako. Lastnica se mi je danes pritoževala, da pes nič ne uboga in kar uide ko ga spusti na sprehodu (ali res lahko pričakuješ kaj drugega od psa, ki ga nisi naučil odpoklica?) in da je čisto zmešan. S tem da je po njega prišla s šibo, in ga potem ko ga je pripela in je pes sedel udarila (za kaj točno je psa kaznovala mi ni jasno). Meni je kar slabo bilo. Moški ni nič boljši, pes se ga boji in mu noče niti blizu (ta se drl na njega naj se pobere domov in vanj metal stvari).
Pes je hiperaktiven, poln energije. Po cele dneve je zaprt v pesjaku, nihče se ne ukvarja z njim. Res škoda psa. Če pokličem zavetišče vem da bo samo tepen doma...
V takšne pse moraš vložiti ogromno časa, pol ure sprehoda ni nič. Pri nas se je delo izmenjevalo 1 ura sprehoda s osebo x, 1 ura s osebo y, igranje, učenje... Jih ne moreš primerjat z navadnimi "low-energy" psi.
Every now and then a dog comes along who is truly special, a dog who touches the heart so deeply and connects to the spirit so strongly that it's clear no other dog who comes after will ever affect us in in the same way. Some call this their heart dog or soul dog. My soul dog was Mojo." N.W.