Ja renčanje zna biti hud problem, saj se lahko stopnjuje in na koncu se lastink začne že zelo bati svojega psa in potem pes postane gospodar družine, hiše in vseh materialnih dobrin...če se lahko tako reče in začne terorizirati celo družino. Samo to je res skrajni primer, če se psu dovoli, da nadaljuje s svojim obnašanjem in početjem...
Sem imela sama pred Tajem dva nemška ovčarja (ne naenkrat), ta prvi je bil res idealen in krasen pes, ki nas je zapustil in odšel med zvezdice pri devetih letih, točno dan pred mojim rojstnim dnem
.
Drugi nemški ovčar North pa je bil od samega začetka bolj ostrega karakterja, ni maral psov niti psic niti drugih ljudi - tujcev. Pa da ne bo pomote, oba sta imela isto vzgojo, tako da je tukaj šlo izključno za karakter, ki ni bil prav prijazne narave. No, v glavnem do nas je bil vedno v redu in prijazen, le crkljal se ni preveč rad že od majhnega. V glavnem čisto nasprotje Taja in prvega nemškega ovčarja Ricka.
In potem je pri dveh letih in pol v enem dnevu spremenil odnos do nas - čez noč se je spremenil. Iz lepega miru je ugriznil mojega očeta, skočil je tudi vame... ne znam opisati kako sem se ga bala - pa se do takrat nisem še nikoli ustrašila nobenega psa.
Potem smo se vsi skupaj odločili po dolgih pogovorih, da tako več ne gre in smo ga dali enemu policaju, ki trenira vodnike psov v policiji in policijske pse, ukvarja pa se tudi z agresivimi psi - jih skuša spremeniti v dokaj normalnega do družine prijaznega psa.
Spremenil je vedenje že zelo velikemu številu agresivnih psov, vendar našega ni mogel spremeniti niti za odtenek. Še vedno je renčal, če mu je tako pasalo. Moj oče je rekel, da bi ga obdržal, če bi bil sam, saj bi ga on še nekako lahko kontroliral, vendar če bi se spravil na mene ali mami in njega ne bi bilo doma, se je bal posledic.
Tako, da sedaj moj drugi nemški ovčar North, domuje pri nekem drugem policaju na Goriškem, ima velik vrt in vse kar spada zraven za solidno pasje življenje. Bilo mi je žal, ker je moral od doma, vendar sem se ga preveč bala, da bi ga imela doma.
Tako, da je treba res paziti na take znake renčanja, saj na začetku lahko še kaj popraviš, če tako vedenje pustiš in ga ne saniraš pa lahko pride do velikih problemov.
Pri nas je prišlo do napadalnosti do nas čez noč, kar je zelo čudno, sumim tudi ene prejšne sosede, ki so se sedaj preselili in imajo svojo lekarno - so lekarnarji in psov zares niso marali, nobenega v naši okolici in sumim, da mu je kdo kaj podtaknil, da se mu je zmešalo - ne vem - nikoli ne bom vedela. Ampak vem samo to, da so se Northu spremenile oči iz prečudovitih čokoladnih oči je seval hladen pogled, kot ga nikoli prej ni bilo videti. V glavnem grozno.