Ni čisto za v to temo, ampak sem tako ponosna nase in na našo psičko, da moram napisati!
Včeraj sva se sprehajali po običajni poti ob gozdu, kjer jo imam ponavadi kar spuščeno. Na enem mestu se pot spusti do ene domačije (gre po zadnji strani domačije in naprej zavije v gozd). Na tej domačiji imajo psa, ki ga še nisem videla spuščenega, vedno je v pesjaku (premajhnem...) in vedno besno laja na mimoidoče. Ko sva se včeraj bližali tej domačiji, sem našo kar tako malo za hec poklicala in dala na povodec (da pač vadiva odpoklic in umirjeno hojo na povodcu).
Po nekaj metrih, ko sem jo privezala, pa zagledam tega psa, spuščenega...
Takoj sem se obrnila in hotela iti (umirjeno ampak odločno...) proti domu, vstran od psa, ampak naju je že opazil in začel grozeče dirjati proti nama
Za trenutek me je zgrabila panika in sem zavpila nanj, ker sem že videla, kako se bosta zgrizla.... Nato pa me je nekaj prešinilo in sem se odločila, da bomo tole zelo prijazno izpeljali. Obrnila sem se k psu, ga prijazno nagovorila v smislu "o, lej ga, od kod pa ti? Kako si priden, kako si lep, a si prišel pozdravit?... No, Astrid, lepo pozdravi prijateljčka! Priiiidnaaaa!..."
In res se je pes umiril, moja Astrid je bila takoj za stvar (za igro), povohala sta se, začela skakljati drug okoli drugega, se valjati ipd. V tistem je prišel še lastnik psa in je bil čisto presenečen, da se nista zgrizla.
Juhu! Uspelo mi je premagati eno največjih travm na sprehodih s psom! Preprečiti napad neznanega psa in iz njega narediti novega prijateljčka naše psičke!