Mene pa zanima čisto tako informativno, če so/ste vzreditelji, ki ste imeli v leglu gluhega mladiča naredili genetske preiskave, ker se to očitno prenaša preko genskih kombinacij in bi bilo edino odgovorno ugotoviti kateri izmed psov je nosilec tega gena in bi ga bilo potemtakem potrebno umakniti iz nadaljne reje? Ker za moje pojme je najlažje obolelega mladiča odstraniti in vse skupaj pomesti pod preprogo in trditi, da je bilo storjeno edino prav. Zakaj 21. stoletje? Ker so omogočene razne genske preiskave, katere sicer stanejo, ampak ravno v tem je smisel pravilne rodovniške reje, mar ne? Zdravi in karakterno tipični predstavniki določene pasme, ne pa da naivni kupec kasneje pari svojo psičko po najboljši vesti, v leglu pa dobi gluhega mladička. Zakaj naivni? Ker je kupil rodovniško psičko in je zaupal vestnemu vzreditelju, da je dobil zdravega mladiča, le ta pa je zamolčal, da je bil v istem leglu tudi primer gluhega mladiča. S tem pa se prenaša problematika bolezni dalje pa čeprav prikrito...
Zakaj tako vprašanje? Danes sem si ogledala dokumentarec, ki ga je nekdo (mislim, da Deteljica, če se motim, se opravičujem) objavil v sosednji temi in sem bila zgrožena. Govoril je namreč o rodovniški vzreji in napakah, ki si jih vzreditelji dopuščajo. In dokumentarec jasno kaže brezvestnost določenih britanskih vzrediteljev, ki vedo, da njihovi psički bolehajo za resnimi genskimi napakami, a jih vseeno parijo in molčijo o bolezni.
To vprašanje ni letelo na zgoraj omenjene Nemške doge, ker bi bilo krivično, saj je ta problematika prisotna pri čisto vseh pasmah in se posledično dotika čisto vsakega vzreditelja. Če sem bolj natančna, sama sem lastnica psičke Coton de Tulear, katera velja za eno izmed najbolj zdravih pasem, a se že pojavljajo primeri, ki imajo zelo resne alergije, da o primeru gluhe psičke sploh ne govorim (OT. se pa gluh kotonček s svojimi 5kg še vedno ne more primerjati z npr. gluhim zlatim prinašalcem).
Upam, da nisem koga užalila s tem vprašanjem in s tem tudi ne mečem vseh vzrediteljev v isti koš. Izpostavljala sem le črni scenarij, ker bi bil post mnogo predolg, če bi upoštevala vse možne vidike in pristope k vzreji. Me pa zanima kako se s pojavom vse bolj razširjenih genskih bolezni (in gluhost je ena izmed teh) soočate vzreditelji tukaj, saj npr. v Angliji po dokumentarcu sodeč, o tem nočejo govoriti. Pa mimogrede, v dokumentarcu je najbolj izpostavljena pasma King Kavalier spaniel, je pa najbolj groteskna zgodba o rodezijskih grebenarjih, katere vzreditelji uspavajo, če nimajo tistega tipičnega grebena (pa čeprav je mladiček popolnoma zdrav, le prave vrednosti nima, ampak to spada že v drugo temo).
Lp, Katarina