Jaz sem imela od nekdaj željo, da bi se naučila jahati. Pred dvema letoma sem se (pri svojih 35 letih) odločila in se vpisala na začetni tečaj. Jahala sem redno vsak teden približno eno leto in pri tem zelo uživala. Do izpita še nisem prišla
Potem pa so se začele finančne težave in smo se v družini morali odreči različnim (praktično vsem) luksuzom. In moje jahanje je vsekakor bilo luksuz, celo precej drag v primerjavi npr. s hčerkinimi plesnimi vajami.
Prenehala sem z jahanjem, kljub temu, da sva še vedno oba z možem zaposlena, vendar z bistveno nižjimi dohodki kot prej, sama sem se odločila za to (nihče mi ni "težil"), sama sem si to prej plačevala - pa sem se vseeno s težkim srcem poslovila od "mojega" (šolskega) konja.
Tako da te razumem.
Razumem pa tudi starše, če je denarja komajda za nujne položnice in hrano, gotovo ne bodo šli v nakup drage živali, katere vzdrževanje prav tako precej stane (hrana, veterinar, oprema...).
Jaz sem se za nekaj časa, nekaj let verjetno poslovila od jahanja, sem si pa obljubila, da si ga bom v boljših časih spet privoščila.
Poskusi podobno zavezo, obljubo skleniti s starši in jim po svojih najboljših močeh pomagaj, da bodo čimprej prišli ti boljši časi - npr. tako, da si pridna v šoli (in jo boš v roku in z dobrimi ocenami končala in zato kmalu dobila dobro službo), da jim pomagaš pri vsakodnevnih opravilih, si pri tem skrbna in se tudi sama spomniš kaj narediti (in jih boš počasi prepričala, da si odgovorna)...
Srečno, morda se kdaj srečava na kakšnem jahalnem pohodu!