O, ja! Krasti otrokom je pri nas nacionalni šport. Na sprehodih se starši otrok vedno stopijo, ko se srečamo, ker Pamo in Tara tako mahata z repokom, da se kar zvijata in jima ritko postrani nosi. Pamo se še na zadnje noge postavi in maha s sprednjimi. Mislijo, da sta tako prijazni in luštni, v resnici pa jima gre po glavi samo to, kako bi njihovemu otročku sunili žemljo iz roke. No, to jima potem tudi ni treba, ker začnejo koščki žemlje po tleh letet za nagrado za njuno cirkuško predstavo.
Otroški vozički so tudi zanimivi. Je notri vse polno dobrot: od žemelj, prest, mleka v flaški, pa tamali tudi tako fino dišijo, na polički pod vozičkom so pa še kakšne zanimive vrečke iz trgovine...
Sta zviti kot presta! Vedno tuhtata, kako s svojim šarmom čim bolje poskrbeti zase. Pri tem sta tako prisrčni, da jima vse oprostim, zraven pa se še nasmejim. Sploh Pamo je en velik oportunist. Mojega očeta je ovila okrog tačke, da je joj.
Sem pa to njuno značilnost izkoristila tudi za bolj koristne namene. Ko smo še bile v Ljubljani, smo nekaj časa hodile na obiske na oddelek dementnih v fužinskem domu za ostarele. Takoj na začetku sem ju navadila, da ju starčki za vsako malenkost nagradijo s salamco, tako da sta že drugič vlekli kot nori v stavbo doma... Bilo je res fino. Sta se hitro naučili vzpenjat na invalidske vozičke, starčki so ju pa naravnost oboževali in po besedah zaposlenih so jim ti obiski zelo koristili, ker so vsaj nekaj časa lahko bolj jasno mislili, se pogovarjali, spominjali svojih živali.
Rapgirl, vidva s Panom tudi hodita na podobne obiske, kajne?