Jaz imam tudi "navdušenko" v avtu, vendar imam to "srečo", da se ne dere celo pot, ampak šele, ko smo čisto blizu cilja (ponavadi je to makedam, počasna vožnja z ostrimi zavoji, ki naznanja prihod na parkirišče itd....). In ne, nič ne mine samo od sebe, stara je 10 let in se še vedno dere. Edino kar pri njej učinkuje je, da aktivno nagrajujem tišino/umirjenost (klik-nagrada, še preden sploh začne lajati). Žal je to neizvedljivo, če sem sama v avtu, ker potem težko vozim - zato pač laježa nisem uspela odpraviti, saj se vsak dan vozim s psi naokoli. Vozi se pa v boksu. Lajala je pa tudi preden je dobila boks. Tiho je samo, če sedi spredaj pri sovozniku, ampak tako vožnjo prakticiram samo, ko ni druge možnosti. Varnost je še vedno na prvem mestu.
Jaz bi se stvari lotila tako, da bi najprej dala psa malo v avto kar tako, brez veze, brez vožnje. In nagrajuješ umirjenost. Potem vžgeš avto in nikamor ne greš ter še vedno nagrajuješ. S tem jo malo navajaš na to, da je avto lahko tudi dolgočasen. Stopnjuješ od tega, da avto premakneš samo za par metrov in do tega da greš na daljšo relacijo. Med vožnjo je dobro imeti pomočnika oz. voznika.
Nekaterim psom pa pomaga, da ne vidijo ven in so potem tiho. V tem primeru je najboljša rešitev boks, ker ne moreš zatemniti celega avta. Ampak pri moji psici to recimo ni pomagalo, ker je makedam, počasno vožnjo in ovinke še vedno čutila.