Pozdravljeni!
Obračam se na vas, pesjanarji, s problemom, kateremu nekako ne vidim rešitve.
Imam psico, staro dobrih 12 let. Že od nekdaj je psica psihično labilna. Žal menim, da je prevzela takšno vedenje (sčasoma) od mene.
Namreč kadar sem bila sama nervozna in živčna, se je moje počutje prenašalo na psico.
Sicer je do ostalih psov, ljudi, motečih faktorjev odprta oz. indeferentna in nekonfliktna. Naj omenim, da smo psico vedno in povsod od malega jemali seboj (obiski, izleti, potovanja) - torej je navajena različnih okolij, vonjav ipd.
Opažam, da je zadnje mesece precej "ostarela". Sprehode smo začeli krajšati, ker vsakodnevne ture na Šmarno goro ne zmore več. Rešujem tako, da jo del poti (po strmem) nosim. Postala je nekako.... bolj apatična oziroma mirna. Normalno je (čeprav preskakuje zajtrk, kar pa se je v preteklosti občasno tudi dogajalo), iztreblja. Tako da v fizičnem smislu menim, da ni zdravstvenih težav.
Problem je v njenem psihičnem stanju. Začelo se je pojavljati par mesecev nazaj, pri obisku tasta in tašče. S katerima se vidimo cca 2x/mesečno. Ima ju sicer zelo rada, ker skoz sili k njima. Ampak ko sva bili tam na obisku, se je začela tresti, sopsti. Srce ji je razbijalo. Čisto nervozna, nikakor se ni mogla umiriti. Noben priboljšek ni pomagal. Pravzaprav je ni niti zanimal, kar je izjemno čudno, glede na dejstvo, da je grozno ješča psica. Tudi z igračami je nisem mogla zamotiti.
Kak mesec zatem sta vrnila obisk in prišla k nama. Zgodba o tresenju, sopenju, se je ponovila!!
Par tednov nazaj je sledil šok, ko se je obnašanje ponovilo na obisku pri mojih starših, katerih je res navajena in ju sprejema za družinske člane, saj je -kadar z možem odpotujeva- pri njima na čuvanju.
Zadeva je toliko eskalirala, da je nervozna tudi, kadar gremo skupaj na sprehod ali v hribe. Takrat je nesproščena, rep med noge, občasno se tudi trese oz. non-stop mota meni med nogami in se me "drži kot klop".
Dobila sem občutek, da se najbolje počuti doma, na svojem kavču. Čudno je, da ob obiskih kakšnih mojih kolegic ni živčna. Menim da zaradi tega, ker ji nihče ne posveča posebne pozornosti. Jo pobožajo, ko pridejo na obisk, nato je večina nima za mar. In se psica umiri in spravi na svoj kavč. Pri obiskih mojih in njegovih staršev pa se ne umiri. Ampak hodi okrog vseh nas, leze v naročje, sope in se trese.
Grozljivo je gledati psa, ki je očitno nemiren.
In ne vem, kako ji pomagati.
Priznam, da se sama grozno obremenjujem s tem in postanem nervozna ko vem, da sva kam povabljena. Ravno včeraj sem psico raje pustila doma, kot vzela k staršem na kosilo. Kar mi je pa po drugi strani tudi nedopustno! Že med tednom je zaradi službe veliko sama in sedaj naj jo puščam samo še med vikendi?!?
Prosim za kakršen koli nasvet, razmišljanje. Morda iz prve roke, če se je kdo že soočal s tako težavo. Hvala!