Nujno bi potrebovala nasvet.
Kako zelo ješčemu, požrešnemu ovčarju, ki se je letos že zastrupila dopovedat, da s tal ne sme pobirat mesa/klobas,pribolškov? Grozno me skrbi, da bi se zgodba ponovila.
Stvar je v tem, da psico imam od prvega meseca naučeno ukaz "spusti" ki ga vedno 100% izvede, se vsede zraven predmeta in počaka, da presodim če je varen. Zadnjič na polju mi je na ukaz celo ulovljeno miš prinesla pred noge in se vsedla ob meni, čakala kaj bom storila.
Ni problem v tem, da ne bi spustila iz gobca. Težava je v tem, da po temi, pa tudi če ne po temi, ne moreš vedno 100% videt/opazit če pes na hitro kaj poliže, požre. Živim na območju, kjer se strupi nastavljajo konstantno.
Sky je preživela zastrupitev s polžjim strupom ( naslednji dan se je našla vrečka-prazna s pasjimi pribolški in polžji strup) človek je priboljške metal po celem gozdu.
Od takrat sem paranoična, saj se je na različnih lokacijah v bližini zastrupilo še malo morje psov.
Je kakšna učinkovita metoda, da bi se pes resnično bal pobirati s tal? Bolj bal od skušnjave, ki ga premami, da pobere slasten kos mesa?
Namreč včeraj ji je uspelo staknit odvrženo klobaso, na ukaz je sicer takoj spustila, se vsedla ob klobasi in počakala, da vzamem, ampak nisem videla pravočasno in je en del požrla. Takoj sva leteli na spiranje želodca. Boljše preventiva. Kajti klobase (kranjska) so bile nastavljene na čudni lokaciji, pod Pohorjem, sredi ničesar, sredi travnika ob gozdu. Na edinem kraju kjer sem se še počutila varno, sproščeno. Ne vem če so bile zastrupljene... Ampak enkrat sem jo že skoraj izgubila, ne morem še enkrat skoz to grozljivko.
Grozno bi mi bilo skoz nosit nagobčnik ali psu vezat gobec.
Naj povem, da imam psa POVSOD na povodcu, razen sredi ničesar, na odročnih krajih, ob Pohorju ali na Pohorju. Psica je zelo aktivna, odpoklic ima 100%, ni je stvari, da bi bila "boljša" od mene, niti srna, pes ali ljudje. Od malega sem dajala največji poudarek na odpoklicu in ji res zaupam.
In ker zahteva ogromno količino gibanja ogromno prehodiva in hribolaziva po Pohorju a zdaj se na smrt bojim...
Glede na to, da sem celo njeno življenja dajala poudarek ravno na odpoklicu, da bova lahko sproščeno hodili, da se lahko nateče, razgiba, to so zelo aktivni psi in ne želim si, da bi bila do konca življenja obsojena na povodec, če sem ravno iz tega razloga dajala vse od sebe, da bo lahko prosta.
Je namreč zelo aktivna psica in je mentalna vadba ne zaposli dovolj, niti če laufava 8km na uro,(canicros) ona preprosto rabi to par urno pohajkovanje po Pohorju. Da kroži okol mene, me čuva in laufa, nikoli več kot par metrov pred mano, na odpoklic pride res brez izjeme.
Pohorje je lokacija, kjer jo še edino upam spustiti. Ampak ni važno če je na povodcu ali ne, na koncu mi lahko po temi, v ulici na povodcu mimogrede kaj poliže, požre, to je SEKUNDA nepazljivosti.