Steta je sto ti mladi nemogu imati seminare ili poligon u Sloveniji gdje bi dobili prave informacije kako psa skolovati i kojom metodom.
Imate pojedinacne slucajeve ljudi koji u tome nesto zele napraviti ali jos to nije to jer svatko od njih ima svoju teoriju kako to odraditi a kod nabavke psa su gledali njegov eksterijer , boju i dali roditelji imaju CAC - CACIB - BOB i ostale , po meni , gluposti.
Radni pas treba DELATI a ne da je ko filmska glumica.
Všeč mi je, da želite debatirati o tem, saj tale tema nekako ne živi preveč - pri nas so pogoji za učenje paše res blizu ničle, kot ugotavljate in se le redki posamezniki ukvarjajo s tem, vsak po svoje in neorganizirano. Upam, da bo čez nekaj let drugače
.
Strinjam se z vami, da za pašo praviloma niso uporabni psi, ki so bili več generacij vzrejani izključno za razstavne namene. Ampak o tem je bilo že toliko napisanega, da vemo, da so "linije" naših pasem večinoma dokaj mešane. Še ne tako dolgo nazaj so ti psi bili delovni in jim je skozi nekaj generacij v zadnjih 50 letih ali manj precej takih genov še kljub temu ostalo.
Ker sami tudi vzrejate pse, potem veste, da se iz še tako dobrega delovnega legla čisto vsi mladiči ne razvijejo v prvovrstne delovne pse. Veliko je odvisno tudi od njihovega individualnega karakterja. Zato jaz zagovarjam vzrejo za raznolikost, ki mi je še posebej všeč pri avstralcih, pa še pri kateri drugi delovni pasmi tudi. Pes v prvi vrsti mora biti lep (ne kot miss ampak kot tipičen predstavnik pasme) v smislu skladno razvitega telesa in prijetnega videza. Če hočemo, da je dober v športu oz. fizično sposoben, ne sme imeti preveč dlake in pretežke konstitucije. To je res pomemben kriterij za delovno pasmo, ki naj ne bi bil spremenjen pri ocenjevanju zunanjosti za vzrejo ali na razstavah. Žal pa lepota in inteligenca ter druge sposobnosti ne grejo vedno dobro skupaj in redki imajo oboje. Zato mislim, da je fino, če je dober delovni pes obenem tudi lep, vendar lep po standardu pasme in ne po kriterijih tistih razstavnih sodnikov in lastnikov, ki pasme nočejo dojemati celovito, ampak samo na "modni pisti".
Razlika je tudi v tem, ko nekdo potrebuje zanesljivega delovnega psa za delo na ranču ali pa samo za pašo kot hobi. Mislim, da tudi v drugem primeru pes lahko primerno razvije in izživi svoj paši nagon, čeprav se lastnik s tem ukvarja le občasno in tudi sicer veliko dela s psom na aktivnostih, ki niso samo rutinske, ampak pri psu razvija samostojnost in poslušnost obenem.
Problem je samo v tem, da lastnik dobrega delovnega psa brez lastnega ranča pogosto nima priložnosti, da bi psa dovolj zgodaj in dovolj pogosto seznanil s pašnimi živalmi in pravilno ocenil njegovih prirojenih sposobnosti. Te v slabših pogojih tudi težje pridejo na dan in se pogosto pokažejo šele čez čas (ali pa tudi ne, ker zamrejo) - zato enkratni test pašnega nagona ne pove prav dosti o psu, v glavnem le, koliko je agresiven ali ne, se pravi, da test pove le nekaj več o karakterju!