No, pri naših plemenitih angleških kokerjih je mrk.... Nič se ne "dogaja"... In ker je predvečer Svetega Miklavža, sem "delala" osebno inventuro.. In jo sedaj delim z vami... Kar tako.. Za "popestritev"...
Miklavž za pridne, parkelj za poredne.... Tako so rekli....
Sveti Miklavž je včasih nosil suha jabolka, fige, pomaranče, orehe in lešnike ... Čeravno je že star možic, je vendarle šel naprej s časom in tehnologijo. Tako dandanes nosi mobilne telefone, playstation, mp3- ali mp4-predvajalnike ... A letos stopa po tankem ledu - zna se namreč zgoditi, da bo tudi njega zaustavila recesija in finančna kriza. Zato, dragi otroci, nikar ne pričakujte preveč….
Sveti Miklavž praznuje 6. decembra. Obdaruje pridne…..Poredne čaka le šiba… Kaj lahko pa jih v svoj koš naloži tudi kateri od parkljev. Tako smo živeli in verjeli tudi mi, ko smo bili še nadebudni kratkohlačniki.
Jaz sem bila »poredna«… In bom počakala na »parklja«…Nekje sem prebrala: »Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod«…. To slednje mi je še posebej všeč… In ne , ne bom žalostna, če me bo obiskal parkelj..
Približujem se 50. letom.. Počasi, pa vendar sigurno….
Kako se počutim v svoji koži? Dobro!
»Spremljam« spremembe na koži obraza in telesa… Ja, spremembe so… Pa vendar, spremembe so lahko tudi lepe, mar ne?
No, do pred kratkim nisem bila najbolj »prijazna« do sebe… Veliko tudi »slabih« navad in razvad… So pustile »posledice«? Najbrž.
In sem se odločila. Odločila, da stopim na pot osebne rasti… In da s pomočjo številnih »tehnik« postanem boljši in LEPŠI človek.
Predvsem to slednje. » Lepši človek«.
V svetu, kjer vsi govorijo o pomembnosti notranje lepote, gledajo in zaznavajo pa samo in zgolj zunanjo.. In ne morem se več znajti na »zmagovalnih« stopničkah.. Tako, kot naši psi…
Pravzaprav se čudim sama sebi, da sploh še (pre)živim, glede na to, da me na vsakem koraku najde nekdo, ki me prepričuje, da brez njegovega znanja in izkušenj ne morem skozi vse »izzive«, ki jih prinaša moj stresni vsakdan.
Ne vem zakaj, a na poti svoje duhovne rasti sem se najprej želela soočiti s »špehcom«, ki se je nabral v teh »zrelih« letih.
No in najdem salon, kjer »pomagajo« z limfno drenažo, ki bi naj ob rednih obiskih naredila »čudeže«. In že samo ob prebiranju kataloga v čakalnici sem se videla na Baliju, kjer po plaži hodim v seksi bikinkah…
Vse do trenutka, ko sem se »zvalila« na masažno mizo.. In ko mi je gospodična« zaupala«, da po potrebnih vsaj 20 seans, da bodo vidni rezultati (če sploh bodo) sem si na hitro izračunala, da ne bo šlo… Denarnica ne dopušča….
No, gospodična ne bi bila gospodična, če mi ne bi v trenutku moje slabosti ponudila tudi prav posebne kreme, ki povzročajo »topljenje« maščob. In je opisovala način uporabe – pod kotom 45 stopinj, točno ob trenutku… na minute…; sicer stvar ne deluje…
In pri razumevanje zgoraj navedenega, mi tudi moji obe fakulteti nista bili v »pomoč«… No, ker pa mi je bilo nerodno priznati,da pravzaprav ničesar ne razumem, in sem si vseeno močno želela »stopiti« te kilogram(čk)e, sem stvar seveda kupila. In sem se »mazala«… Pridno.
Rezultat: mastna oblačila in pekoča koža (ja, peklo je ko vrag)… Sem se že bala, da bom morala obiskati dermatologa… In to je tudi vse…
Učinek: čista nula…. Obseg in centimetri pa… Nespremenjeno!!! Uf, zopet ena, ki je »nasedla«….
Potem sem našla novo »rešitev«. Razmišljala sem o televizijski prodaji, ki me je prepričala…
Sploh tisti stavek, da so testi pokazali neverjetne rezultate.
Še posebej mi je bil všeč tisti pas, ki sproža električno valovanje in s tem posledično krčenje mišic, ki s tem, medtem, ko gledam televizijo, opravijo namesto mene več kot 30 trebušnjakov v eni minuti. In sem si rekla : »Fino ležiš, mašinca pa dela namesto mene«….
»Pacienti« (modeli), ki so si na TV nadeli tak pas, so bili videti popolni… Njihovi »radiatorčki« so kar klicali k nakupu. In ker seveda televizija ne laže, sem zavrtela 080… in naročila.
In res. Čez nekaj dni je pas prišel. Postala bom poželenja vreden član te družbe, sem si rekla…
Pripravila sem si pas, prižgala TV in se ulegla na kavč… Navodil sploh nisem prebrala. Na Tv je bilo videti vse tako preprosto. »Pacienti« so si samo nadeli ta pas in že so rastli radiatorčki….
No, ko pa sem stisnila start gumb na daljinskem upravljalcu mojega pasu, se je začela mora. Še nikoli nisem začutila tako grozne bolečine… Kot nož, ki ga je nekdo zarinil v moj trebuh vsakih nekaj sekund…. Ampak sem vztrajala, saj so me »učili«, da je za lepoto potrebno malo potrpeti… Vse dokler ni bolečina postala neznosna in sem pas dobesedno strgala s sebe….Aha, nekaj bi se morala pred tem namazati…, tako je pisalo…
In sem se »razjokala«… Pa ne zaradi bolečine. Ampak zaradi spoznanja, da nikoli ne bom slekla majice, tako kot to počno tista dekleta iz »obalne straže«. In da se bom do konca življenja slačila zelo na hitro in še to verjetno v temi… Uf, še danes me zaboli, ko se spomnim.
Naslednja odločitev je bila DIETA. Po pogovoru z dobro prijateljico sem verjela, da sem s to odločitvijo na »pravi » poti. Pravilna prehrana, obiski fitnesa, sprehodi v naravo.. Ja, tako se baje izgubi nekaj odvečnih kilogramčkov in baje se bo posledično spremenilo tudi moje življenje. Na« boljše«…
Med nami povedano, punca ni čisto pri pravi… Jedilni list, ki mi ga je poslala po najinem pogovoru, ni vreden človeka. Kako naj mojemu želodčku razložim, da v ponedeljek točno ob 10.00 uri sme vanj vnesti samo 40 g riža, 60 g piščančjih prsi, dva brokolija in en mini korenček… In da moram to ponoviti točno ob 15.00 uri… In še dodatna težava… In kako naj to obrazložim mojemu direktorju… Da bi bilo lepo, če bi mi omogočil prehranjevanje na »minuto«….. Da ob 15.00 uri ne ne morem sprejeti ljudi… Če pa moj delovni čas traja do 16.00 ure ali pa še dlje.
Da ne omenjam, potem je potrebno proti večeru oditi na fitnes. Garati… Voziti kolo… Priti »nikamor«… In potem pride večerja… Luksuz. 150 gramov motovilca z balzamičnim kisom…
Začnem v ponedeljek. Tako sva se zmenili… In še v nedeljo zvečer sem že zadnjič uživala v dobrotah rdečo rumene srečne hiše (beri Mc Donalds)… Dvojni hamburger, veliki pomfrit , coca-cola in jabolčna pita. Res je to »srečna« hiša… Človek odide zadovoljen, srečen….
Ponedeljek. Kupila sem si nove teniske in trenerko.Trdno odločena, da stopim na pot »velike preobrazbe«. Veliki pok!
Fitness. Receptorka. Prijazen sprejem… Gospodična me je premerila in glave do pet…..»Ja, gospa, vi boste pa dolgo naš« gost«….«, tako nekako je potekal uvodni pogovor….
Prva vaja- dala sem vse od sebe…Počepi, vseh sedem počepov, ki sem jih zmogla, sem opravila s precejšnjo mero dostojanstva… Sobno kolo – cesta , ki vodi nikamor… Road to hell…. Uteži… Škoda besed… Vztrajala sem celih 14 dni… Padala v depresijo… Lačna, žalostna…Na jok mi je šlo vsak dan proti večeru… Zaradi lakote…Slabo spala… Jaz pa sem zase vedno rekla: My name is Happy….
Še psi me niso mogli "potolažiti", spraviti v dobro voljo.
Moje nove tenisice so spravljene v omari. Če jih kdo rabi, jih lahko posodim.. Nike, št. 39. Če želi kdo jedilnike za ves mesec, mu jih lahko pošljem… Upam, da bo »prišel« do četrtega dne… Jaz sem se »predala«…
No, ne dobesedno…Pravijo, da obleka naredi človeka. Ja, tudi to je način k reševanju osebne »stiske«… Krize identitete…. In grem v prestižno »cotarnico«… Ja, kaj naj vam povem… V konfekcijski številki 38 so vse » cunjice« čudovite, tiste večje konf.številke (42) pa so dolgočasne… Črne…
Nič optimistične… Delujejo depresivno….
Nikoli več ne grem v trgovino, kjer že lutke v izložbi »govorijo« o tem, da tam nimam kaj iskati… Počutila sem se še slabše kot prej. Nikoli več…
In kaj je bil moj izkupiček tega nakupovanja: ena udobna pižama in en lep šal…
In nazadnje še obisk tiste srečne rumeno-rdeče hiše… Prišla zadovoljna domov.
In ko sem ugotovila, da se ne morem spremeniti »fizično«, sem sama sebe prepričala, da jo notranjost tista, ki šteje. In da bo bolje, če bom »odšla« na pot duhovne preobrazbe…Moja duhovna rast.
Rezervirala sem si termin pri priznanem slovenskem jasnovidcu, uro pri znani astrologinji in terapijo s priznano šepetalko »angelom«. S pomočjo njihovih »znanj« naj bi spoznala svoje pretekle grehe in njihovimi navodili vstopila v nov prenovljeni JAZ…
Obisk pri priznanem jasnovidcu se je kaj hitro zaključil . Vsaj v moji glavi. Že na samem začetku mi je povedal, da vidi veliko belo hišo, z veliko belo ograjo in zlatim prinašalcem…. Če pa ves »svet« ve, da imam in da sem zaljubljena v črne angleške koker španjele.. Živim v sivo oranžni hiši, ograja pa je zelena….
Tudi astrologinja ni bila nič boljša. Razburila se je in me »obtožila«, da nisem resna. Da se mi bodo energije maščevale….Bila je celo tako natančna, da mi je rekla, da se bo to zgodilo 14.9.2011…Zgodilo se ni nič.
Priznana šepetalka angelom: KIKIRIKI…. Baje pač nisem »medij«…
Stroški za zgoraj navedeno: 125 EUR. Za NIČ!!! Metanje peska v oči.
Še vedno nisem doživela renesanse, preporoda. Ja, ampak nisem se »vdala«.. RAZSVETLJENJE…. Moram najti to »razsvetlitev«…
P.s.
Pridem nazaj.... Zunaj se nekaj dogaja... Pasji zvonec je najavil nekoga.... Sv. Miklavž? Parkelj? Oba.... Grem pogledat...