Pred nekaj časa je pri »sosedih« tekla debata o karakterju kokerjev… In sem napisala slednje:
Razmišljala sem o karakterju naših treh kokerjev( 2 psički in 1 samček), tako na domačem dvorišču kot na nevtralnem ozemlju.
In bom iz »prve roke« poskušala okarakterizirati naše 3 kokerje.
Doma:
Z vsemi nagoni, močno teritorialno zaščitniški, samostojni. Ker živijo v »tropu« , in so »spuščeni«, je to še toliko bolj prisotno. To se sicer lepo sliši, vendar v družbi, kjer je lastnik kaznovan, če bi pes slučajno ugriznil vlomilca, je to skrajno nezaželeno. Zato povsod ograja in opozorilna tabla. In zunaj zvonec. Zvonec? Praktično ga ne bi potrebovali, ker psi najavijo (in to zelo glasno) vsakega tujca . In upam, da vsak tujec, ki na vhodni ograji pred hišo zagleda tri (»stekle«) pse, ki se glasno repenčijo, raje počaka na »domačega« človeka in ravno ne rine na parcelo. S prihodom domačega človeka na vhodno ograjo utihnejo, se umirijo in se »sparkirajo« pred ograjo. Ja, na meter od ograje. In čakajo na »reakcijo« domačega človeka.
Definitivno drži, da so nekatere pasemske značilnosti pridobljene (dedovane), druge priučene. Pišem iz lastnih izkušenj. Te slednje, priučene… Vsakih toliko let pri nas »prihaklamo« k staremu krdelu novega psa. In ta v zelo kratkem času prevzame navade starega tropa. Enostavno pokopira. Tako tiste zaželene, kot tiste manj zaželene navade.
Primer: lani poleti smo imeli doma mladičko, edinko. In ta je že pri tej zgodnji starosti posnemala ta stare pse. Ko so ta stari cepci dirkali k ograji in z vsem rompompom in pleh muziko najavili obiskovalca, jim je sledila tudi ta mala. Tudi ona je popolnoma enakopravno šla na »fronto«. Tudi ona se je repenčila pred ograjo. Tudi ona »parkirala« pred ograjo in čakala. Ko so »počivali« v senci na travi, se jim je pridružila tudi ona. Kakor hitro so premaknili svoje riti, se je premaknila tudi ona.
Tudi Tonček se je po nekaj dnevih bivanja pri nas vključil v to početje.
Tudi v hiši popolnoma enaka zgodba. Kot katapult se izstrelijo k vhodnim vratom, ko zazvoni zvonec oz. je že dovolj, da zaslišijo kakšen »nepoznan« zvok.
Ko pa domač človek »spusti » oz. povabi obiskovalca na parcelo, je vse v najlepšem redu. Ob prisotnosti lastnika so , ne vem kako naj se izrazim, zadržano prijazni. Sicer ravno ne rinejo v obiskovalce in ne skačejo po njih ter ne kažejo nekega velikega navdušenja, jih pa povohajo in »dovolijo«, da jih prišleki pozdravijo. So kot »opazovalci«.
Za naše pse bi lahko rekla, da so »lepo vzgojeni«. Pravijo, da je pes ogledalo lastnika. Še kako drži to. Vendar pa rabijo močno roko, rabijo svojega vodjo. Jaz zase nisem ravno prepričana, da bi jim lahko bila vodja.
Ker, ko pogledam, kako »sodelujejo« naši psi z Milanom – da je dovolj že pogled, kretnja z roko, tisti stavek :«Dobro je, dovolj«, ali pa samo ena beseda: »Gremo«, ali »Prostor« – mi je jasno, da še nisem dovolj »močna«.
Ker psi »rabijo« tudi prepovedi!!! Tudi »kazen«. In tu sem jaz (zaenkrat) še šibka. Se pa učim tudi (zame) tudi teh manj prijetnih ukazov. Da me ne boste narobe razumeli. »Obvladam« jih v nulo. Ampak to ni moja »šola«. To sem jaz samo »podedovala« in to samo »uporabljam«. Vem pa, koliko dela in truda je bilo »vloženega« vanje, da so takšni. A dejstvo je, da pes rabi sposobnega lastnika, vodjo, ki se z njimi ujame in razume. Da se ne »zmenijo« za njega samo takrat, ko kaj »rabijo«, da ne počnejo samo tistega, kar bi sami hoteli. Da vedo, da je nad njimi še nekdo. »Močnejši«. Ki ga spoštujejo, ki mu zaupajo, ki se z njim ujamejo na vseh področjih. In kar je po moje zelo pomembno, imam občutek, da želijo psi »ugajati« svojemu vodji. Da mu sledijo. Da ga poslušajo.
In »posledica« vsega zgoraj navedenega je miren, zadovoljen in »ljubljen« pes. In lepo je videti ter sobivati z zadovoljnimi, psihično in karakterno stabilnimi psi. Saj vendar nimamo psov zaradi tega, da bi nam povzročali dodaten stres.
Veliko psov je naletelo na lastnike, ki z njimi ne znajo »delati«. Posledica pa je živčen, nervozen pes.. Tak pa zna biti nepredvidljiv.
In koker španjel ob pravilni vzgoji nikoli ne bo postal »best pet ever« - podredljiv, preubogljiv, nesamostojen, nesamosvoj…), ostati mora dominanten in samostojen, pa vendar dovolj poslušen in »toleranten«, da bo življenje z njim lepo. In z nagoni in karakterjem »pod kontrolo«. Socializirano vedenje mora absolutno prevladati nad vsemi »basic instikti«. In nikakor ne bo »dovolil«, da jim lahko kdorkoli naredi karkoli.
Naši na domačem teritoriju niso ravno navdušeni nad drugimi psi. Ampak brez skrbi, so pod »kontrolo« in morajo hočeš ali nočeš (brez pardona) občasno tudi »tolerirati« kakšne pasje obiskovalce.
Ja, edino ta stari, že pokojni pes ni »prenesel« tujega samca na domačem teritoriju. Psice je vedno lepo »sprejel«, kot pravi kavalir, samcev pa ni prenesel. S starostjo se je to stopnjevalo. Izredno dominanten samec, ki je ščitil svoj teren in svoje ljudi. Praktično že pes »čuvaj«. 24 ur na »preži«. Pred leti je poleti pregnal tudi nepovabljenega nočnega »obiskovalca« Poleti je vedno rad spal zunaj. Pred vhodnimi vrati, na enem tepihu. In zaradi tega se tudi nismo odločili za novega, mlajšega samca. Ker smo starega imeli neizmerno radi in mu nismo želeli vzeti »duševni mir«. Saj je bil KRALJ!!! Ja, bil nam je resnično KRALJ. Nikoli nismo zaklepali hišnih vrat, tako varno smo se počutili vsa ta leta. Zdaj pa se zopet zaklepamo. . Ja, saj je bilo kar hecno, ko smo se morali »učiti« zaklepati hišna vrata.
Zunaj, na »nevtralnem« terenu pa se za pse sploh ni zmenil. Tudi na lovu, kjer je bilo včasih 5, 6 samcev, ni bilo nikakršnih problemov. Ja, plena pa mu tudi tisti večji lovski psi niso nikoli niti poskušali odvzeti. Očitno imajo psi »svojo govorico«. Ker bi ga branil do onemoglosti. Tudi drugim lovcem ga nikoli ne bi predal. Vedno je »poiskal« Milana. In mu ga resnično z velikim veseljem predal. Bože, nikoli mi ni bilo jasno, kako je vedno »našel« svojega gospodarja, ko pa so bili skoraj vsi lovci enaki. Vsi zeleni, vsi s klobukom, vsi podobni…
In kakšni so naši psi do neznanih ljudi na nevtralnem ozemlju? Malo razmišljam. Kaj naj rečem? Morda je še najboljša naslednja primerjava: [b]nezainteresirano vljudni.
In kakšni so doma in do »svojih« ljudi?
Doma pa so najljubeznivejši hišni »mucki«, zelo navezani na nas, najprijaznejši, najbolj veseli, pravi razvajenčki.. Z eno besedo – popolni družinski psi. Takšni, kot jih lahko gledamo v kakšnem filmu. Ja, skupaj peglamo kavč in gledamo TV.
In če na kratko povzamem: tako kot je tudi že Damayanti napisala in ugotovila: tudi naši niso brezpogojno naklonjeni vsem, tudi izjemno prijazni niso do vsakega tujca, tudi vsakega tujca niso ravno veseli… Le »vljudni« so.
»Super truper, kot bubice v loju«… Takih si niti ne želim. Takšnih sploh ne maram. Pes mora biti pes.
In naši so radi »zaposleni«. Kar hitro se začno dolgočasiti. In postanejo »nesrečni«. Zdolgočaseni, postopajo v »3 dni«…Rabijo akcijo. Vsak dan. Potem zaživijo. Se izživijo. In se »vrnejo« mirni, zadovoljni psi. Pri nas so pač to tisti zeleni škornji. Pa gozd, pa travniki….
Se je videlo, da jim nekaj manjka, ko je bil Milan pred dvema letoma mesec dni v bolnici. Jaz sem se že kar malo bala, da bodo postali »psihični« bolniki… Postopanje , povešena glava, pobiti… Celi dan so nekaj »iskali«… Sedeli pred hišnimi vrati. Pogrešali so ga. Poslušali so vsak zvok, vsak glas motorja od avta na ulici… Ker poznajo zvok motorja njegovega avta.
Psi so živali »navad«. In ko so jim bile te »navade« odvzete« in »odvzet« njihov vodja, se jim je porušil bioritem. Ko sem jih opazovala tako brezvoljne in nesrečne, sem bila tudi jaz zelo žalostna. Kljub temu, da sem se trudila, jim ga nisem mogla nadomestiti Kljub vsem bonitetam in »ugodnostim« ter udobju, ki sem jim ga nudila.. In vsak dan, ko sem prihajala v bolnico na obisk, me je med vrsticami vprašal, kako so psi.
Pa se je na srečo dedec po debelem mesecu in pol vrnil. Jaz pa sem si oddahnila. Od »čuvanja« psov. Bolj zapleteno, kot čuvanje otrok… Odgovornost…
Joj, kako so ga bili veseli. So ga skoraj »podrli«…In veselo lajanje do »neba«… No, najmanj enako vesel jih je bil tudi on. Morda še bolj. Ker so njegovi psi del njega. Dobil »rdeče« oči. Po polurnem klepetu se je kljub tistim cevkam , jih je imel še precej časa, preoblekel v stare zelene hlače in odšel z vsemi tremi na krajše »potepanje«.. Sam. Kot vedno. Najbrž je to potreboval on bolj , kot pa njegovi pasji »otroci«.
Zakaj to pišem? Ker so se s tistim dnem, ko se je vrnil iz bolnice, psi »umirili«, postali zadovoljni, mirni. Nič več postopanja v prazno. Le zadovoljno poležavanje. In 2x dnevno tiste njihove »navade«, ki jih imajo in poznajo že leta. In jih imajo radi. Naši potrebujejo gozd . In Milana. Drugi psi pa kakšno drugo delo, drugačno zaposlitev. Ni pomembno kaj, pomembno je, da nekaj delajo in da imajo to svoje »delo« radi.
In ja, vsekakor se bo tisti, ki misli, da je pasji mladič nepopisan list papirja, ki ga bo izoblikoval prosto po svojih željah, pri koker španjelu hudo opekel. Še prav posebej, če si predstavlja kokerja zgolj kot prijaznega »pliškota« . Ker koker nikoli ni in nikoli ne bo kot tista pesmica »Pleši medo, pleši medo..«
Koker ima karakter. Rodi se z njim.
Če se vrnem k primerjavi: tisti, ki si bo kupil koker španjela samo zato, ker bo hotel ljubkega kužka, bo končal samo s trmastim, neubogljivim,živčnim, nervoznim in predvsem nesrečnim psom, ki sicer neke hude škode v okolici ne bo naredil. Prinesel pa bo veliko stresa v novo družino.
In pse najbrž nimamo zato, da nam prinašajo stres, mar ne?
Predvsem sem poskušala biti samo objektivna in "opazovanje" skozi kar precej let sobivanja z njimi, prenesti na papir.
Res pa je, da sem "gledala" naše pse v "kompletu", kot trop in ne kot individuum. Zato, ker to enostavno ne gre, vsi trije so en komplet. Ena duša.
In ker živijo na dokaj omejenem prostoru (brez sprehodov po mestu, brez "kofetkanja" - ker s tremi je to težje izvedljivo) in z omejenim številom ljudi(domačih) , naši psi niso brezpogojno naklonjeni vsem, tudi grozno prijazni niso do tujcev, tudi vsakega tujca niso ravno veseli… Le »vljudni« so.
In glede na opis pasme, ki pravi, da je koker izjemno prijazen pes do vseh ljudi.... Naši so "vljudni", po šivih pa ravno ne pokajo od sreče, ko so s tujci... Veliko bolj srečni, sproščeni so z nami, domačimi...Meni to ni "slaba" lastnost. Meni je to celo po godu. In mi tudi ne bi bilo prav, da bi bili "zadovoljni" z vsakim... Zaupanje psa si je potrebno pridobiti!
Tako, naše "plemenite" sem predstavila.
Lep pozdrav vsem .
Tatjana
P.s.
Bom pa z velikim veseljem prebrala tudi mnenja ostalih lastnikov kokerjev. In želim si, da ne bo ostalo samo pri mojem »monologu«.