Mislim,da nikoli nisi zagotovo prepričan,da zdej pa je pravi čas,da se posloviš. Ker(kolikor se bo to kruto slišalo-do ljudi) psi niso ljudje,ki te razjezijo,razočarajo,prizadanejo in ti je zato mogoče se lažje poslovit in prebolet(ne smrti,ampak odhoda). Bila sem prisotna pri vseh evtanazijah naših živali in lahko ti povem,da je vsakič hudičevo težko se tja pripeljat,počakat,stopit noter in psa odložit na tisto mrzlo mizo.
Vsakič je potreben nečloveški napor,da psa ne zagrabiš in zbežiš z njim ven,stran od inekcije in končnega slovesa. Ampak ostaneš,ker veš,da je tako najbolje.
Ker nočeš več povzročati trpljenja in nočeš več pustiti času,da dokonča svoje,ker bi bilo prehudo.
Zavedati se je treba te ogromne odgovornosti-dati življenje in ga tudi vzeti. Sama menim,da je čas takrat,ko žival trpi in ko je sigurno,da bo trpljenje postalo še hujše. Ko veš,da se tega ne da pozdravit. Ne mislim tega v stilu,da ko je pa pes star 15 let in že malo slabo vidi pa hop na evtanazijo! Sploh ne!
Mislim pa,da ko začne kvaliteta njegovega življenja padat(slab vid,izpadli zobje,artritis,razne bolečine,tumorji,pomanjkanje apetita,nečistoča) kot posledica njegove starosti-da pa je čas že pravi.
Kako se pripravit?
Ne vem.
Tako,da se prisiliš k temu,da se sprijazniš. Da se prisliš k zavedanju,da je to edina pot in da je to tudi najboljša pot.
Meni osebno je pomagalo to,da sem pomislila,kako bi bilo,če bi zjutraj našla mojo ljubljeno živalco,ki me je spremljala toliko let,na tleh,ko je odšla,brez da bi se poslovila.
Brez,da bi bila ob njej,ko ji je bilo najhujše. Zato se izbere evtanazija-ker je humana,ker je neboleča,ker je še zadnja stvar,ki jo lahko narediš za svojega psa. Ker si mu to dolžan. In ker je on prav tako žalosten kot ti in ker te rabi toliko kot ti rabiš njega. In si tam ob njem,kot je bil on ob tebi vsa leta-ko je bil ob tebi,ker si se ti tako odločil-žal pa se moraš odločiti tudi kdaj mu pustiti,da gre...
Zadnja moja izkušnja....:
Capi je bil že zelo star-17 let. Bil je slep na eno oko in imel je sladkorno in artritis. Dostikrat je jokal od bolečin-sploh ponoči.
Postal je pozabljiv-ampak vse to samo včasih. Drugače je bil sicer malenkost počasnejši,malo manj je jedel in rad je lenaril na sončku. Tri dni pred smrtjo se je nehal igrat. Dva dni pred smrtjo ni nič jedel. In o evtanaziji smo se pogovarjali mesece prej. Ampak nihče se ni strinjal z mano,ko sem utemeljevala to odločitev. In smo ga pustili živeti.
En dan pa spustim pse ven...in pridejo nazaj vsi,samo Capi ne. In ga iščem. In jokam in postajam histerična.
In padem na kolena k njemu,ko ga vidim ležat v jarku,ko se ne more premikat. Kap in paraliza nog. Če bi se odločili doma za evtanazijo prej,bi mu bilo vse to prihranjeno.
Bi bilo nam vse to prihranjeno. Ampak se nismo-in vseeno smo se morali peljat k veterinarju in opravit to-dat znak za dokončen konec-čas nas je prehitel. In posledice so bile boleče. Zanj in za nas.
Zato,ko ni več upanja;ko ni več možnosti-takrat evtanazija. Ko se gre za starost,ponavadi možnosti kar same odpadajo.Zato preživi čim več časa s svojim prijateljem-in ko se boš prepričala da je čas...
Vedela po moje ne boš nikoli zagotovo-če pa boš,pa bo to tako kot je bilo pri Capiju.
In ne dovoli,da se to zgodi...