Edina stvar, ki se po kastraciji včasih sama od sebe izboljša je odnos odraslih samcev do drugih samcev - pa še to ponavadi samo zato, ker ti drugi samci kastrata ne jemljejo za resnega tekmeca in se temu primerno vedejo. Tudi na dolga vasovanje ne izginejo več, ampak potepajo se pa še, če so bili od prej navajeni in če jim je dolgčas. Pri samicah pa sploh ne vidim nobene pozitivne spremembe, ki bi se zgodila kar tako sama od sebe zaradi kastracije.
Za razliko od mačk ni nobena pretirana umetnost paziti na psico med gonitvijo. Po pravici povedano, sem mnenja, da kdor ne zna paziti na psico, naj bi je niti ne imel.
dajmo bit realni. Velika večina lastnikov se odloči za sterilizacijo zato, ker je to bolj komot za njih: nič krvavih flekov po stanovanju, nič snubcev okrog bajte, nič zamujenih tekem... ... Zaščitniki živali vseh barv propagirajo sterilizacijo zaradi zmanjšanja populacuije nezaželenih mladičev - kar je v redu in res. Ni pa treba potem zadeve predstavljati kot ne vem kakšno korist za psico. Raka na seskih je pri zelo zgodaj steriliziranih res manj (pri starejših je itak čist ista figa) Pa kaj ti to pomaga, če se pa hkrati poveča tveganje za druge oblike raka, ki jih je pa neprimerno težje zdraviti kot tumorje na seskih. Moje čisto osebno opažanje: če je nek pes nagnen k temu, da mu rastejo takšni ali drugačni tumorji, mu bodo rasli. Če ne bodo mogli na seskih, bodo pa kje drugje.
Je pa dobro kastrirati tiste samice, ki imajo ponavljajoče težave z navideznimi brejostmi, ali imajo kakšne velike ciste na jajčnikih, pa seveda tiste z (zamujeno) piometro.