Pozdravljeni,
ker na tem forumu najdem vedno najdem kakšen pameten nasvet... bom še sama dodala nekaj, kar bi mogoče lahko pomagalo še komu, ki bi se odločal za sterilizacijo psičke.
Naša pot od začetka same misli na sterilizacijo in nato samega okrevanja po le tej je šla nekako takole...
že pri samem vzreditelju smo se pogovarjali o tem, da psičke ne bi imeli za razplod in debata je padla tudi na temo o sterilizaciji, za katero so se tudi sami nagibali po prvi gonitvi,
bili smo v dilemi glede sterilizacije bi/ne bi, če bi, kdaj bi pred/po prvi gonitvi in čas je pokazal, imeli smo nekaj problemov z zadnjo tačko (ukrivljanje tačke), ki pač daje naši psički
posebnost (tako da vzrejnega dovoljenja po vsej verjetnosti ne bi dobila tudi če bi ga želeli), ker smo pazljivo izbirali čas sterilizacije (da bi lahko bila pod MOJIM nadzorom) nas je
prehitela prva gonitev, ki je prinesla precej slabih izkušenj s psi brez lastnika (čeprav živimo v blokovskem naselju), ki so nas dobesedno preganjali in ni nič kaj dober občutek ni če
50 kilogramski pes skače po tebi, ker si nadvse želi stika s tvojo psičko, sledilo je tudi slabše razpoloženje naše psičke, ki je postajala vedno bolj agresivna do drugi psov, tudi do svojih
pasjih kolegov doma in v pasji šoli... sledilo je mesec in pol nihanja razpoloženj, kar je potem pripeljalo do navidezne brejosti (smo bili pripravljeni, glede na to, da je njena sestrica prav
tako imela takšne muhe), ob tem je postala prav PASJA baba
, ko se mala jazbečarka spusti v gobec pit bullu brez očitnega razloge, te prav pogreje!!! Delali smo na tem, da je
pokurila 110% vse odvečne energije, ni imela igračk ob sebi in smo preživeli.. mesec in pol po zadnjem izpadu je postajala vedno manj agresivna, sprehod v parku ni bil več problem,
sama sem imela čas in madam je zaradi vsega naštetega šla na sterilizacijo... čeprav še vedno nevem ali je bil to pravi pristop ali ne, ker operacija pa naj bo še tako rutinska ni mačji kašelj.
Z fantom sva jo odpeljala ob osmi uri zjutraj v Veterinarsko ambulanto v Celju, kjer je dobila pomirjevalo (za pregled krvne slike-nevem če se tak imenuje zadeva, se nisva odločila, ker je
imela v času gonitve opravljen poseg- odstanitev bulice na zgornji ustnici zaradi katere ni več mogla normalno jesti, kjer sva zahtevala še pregled le te), z njo sva ostala več kot pol urce,
nato pa sva jo pustila v rokah kirurga (imena na pamet žal nevem), po dobri uri in pol naju je poklical in povedal, da ni bilo nobenih komplikacij, da se je že zbudila in da lahko če kakšno urco
prideva po njo (če želiva). To sva tudi naredila in madam je bila že na tačkah (samo, da bi lahko odšla domov), s tistim krožnikom je bila prav smešna, toda njen žalostni pogled mi ni pustil
do smeha, saj jo je precej bolelo
Doma je dan preležala na sedežni zavita v dekico (podložili smo nepremočljivo podlogo za slučaj, če bi ji kaj ušlo, vendar s tem nismo imeli problemov),
ob sebi pa je imela termofor in mojo družbo, ki jo je tolažila, ko je 4 urce potihoma jokala predno je stisnjena k meni zaspala. Ker pa ji želodček ni dal mira je čez nekaj ur pojedla malo konzerve,
toda le to je potem tudi izbruhala, zato je noč prespala ob glasnem kruljenju. Na rani je imela obliž, katerega smo po navodilih odstranili po treh dneh in rana je bila takrat že lepo zaceljena.
Za domov smo dobili tudi antibiotike, katere smo že poznali in jih je že v preteklosti dobro prenašala, prav tako naš muc, dobili pa smo tudi tabletke proti bolečinam in vsa navodila.
S tistim krožnikom smo imeli precej problemov, saj ni želela niti lulat, zato smo se odločili, da bo vsako sekundo nekdo zraven nje in je lahko bila brez njega (le ponoči ga je imela- to je bil
šele problem, ker se ga je bala in si ni upala ležati z njim, ampak sem bila zelo potrpežljiva tako da po prvi noči ni bilo več nobenega problem zvečer imeti krožnik okoli vratu).
Drugi, tretji in četrti dan smo imeli velike probleme, ker ni želela NIČ piti, zato smo ji na brizgo silili vsaj malo vode, ker se je ves čas oblizovala (to počne kadar je žejna), potem pa je pa je
četrti dan končno sama pričela piti
probleme smo imeli tudi, ker ni mogla kakat, nekaj so bile krive bolečine, nekaj pa zaprtost... tako da smo jo tolažili ob bolečinah in jo zelo pohvalili, ko
je na vsakem sprehodu pustila kakšen bobek zunaj
Za njeno lakoto smo skrbeli z piščančjimi prsi, skuhanimi v vodi, vse skupaj pa smo pomešali z razkuhanim rižem, da bi ji morda olajšal zaprtost in omilil bolečine, seveda je ob tem dobila kar
nekaj tekočine, tako da smo jo malce okol prinesli
in nam ni bilo treba strašiti z brizgo okoli.
Danes je ravno en teden od sterilizacije, še vedno ni divjala z drugimi psi (prve dni smo jo dvignili, če je prišel kakšen pes odpet mimo, ali če je prišel kateri preveč blizu, ker lastniki nekaterih
ne vedo, da se da flexija skrajšat na manj kot 5 metrov TUDI), dovolimo pa nežne pozdravčke, vsak dan smo imeli en sprehod, ki je postajal vsak dan daljši, ostali sprehodi pa so še vedno
bolj kratki, vglavnem jo opazujemo, ker sama dovolj dobro pokaže ali se dovolj dobro počuti za daljše sprehode ali ne... v začetku je par minut prav pogumno hodila, potem pa je zaradi
nastalih bolečnih pristala v naročju (ima 6,6kg), toda tega ne prakticiramo več, ker ima svoje štiri tačke, in je to le izhod v sili (bolečine), sedaj je že veliko boljša čeprav popoldneve
še vedno preživi poleg mene na postelji in imava popoldanski počitek, ki traja 3-4 urce po kosilu, potem pa spet krajši potep. Po stopnicah jo imamo namen dol ves čas nositi, v tem času
pa smo prakticirali tudi nošenje gor, kar bomo še kakšen teden, prav tako ima prepoved skakanja na sedežno, vsaj še en teden, krožnik bo pa imela še kakšno noč gor, za moje mirne živce
in ker si sedaj upa tudi vodo piti z njim, tako da ne bo neke panike še kakšno noč preživeti z njim v jerbasu. Ranica se lepo celi, šivi bodo tako sami razpadli, na meni pa je, da jo še nekaj dni
držim bolj na kratko, da le ne bi bilo kaj narobe.
Tole je bilo precej izčrpno, upam da je vsaj malo razumljivo... toda le vračam za vso pomoč, ki ste mi jo včasih nevede nudili tukaj. Brez tega foruma ne bi imela nje* poleg, tako da vsakič rada
poiščem marsikaj.
Lp