Eno kratko pisanje iz stališča sodnika za ocenjevanje zunanjosti bi vam želela predstaviti.
Ko pride k meni v ring pes, mene, kot sodnika, čisto nič ne zanima, ali je delovna ali razstavna linija. Pogledam psa, ki stoji pred menoj. Zato, da lahko ocenjujem pse različnih pasem, sem morala "predihati" kar nekaj literature - pri tem so standardi še najmanjši del. Standard je opis idealnega psa, realnost je pa nekaj drugega. Osebno še v nobeni pasmi, ki jo ocenjujem, nisem videla psa, ki bi bil idealen. Pomembnejši del literature, ki jo je bilo potrebno "predihati" - ali pa ki sem jo želela predihati – je bila anatomija psa in genetika psov, ter vse, kar je bilo s tem povezano. Knjižnica na to temo je pri nas doma kar obširna, glavni razlog pa je, da lahko razumem, kakšna je optimalna zgradba telesa psa, kakšno je optimalno gibanje psa in kaj pomenijo odstopi od optimuma.
Ko so šli naši mladiči iz legla, sem vsem lasntikom povedala – na razstavo se ne gre (samo) zato, da se dobi titulo. Bistvo razstav ali telesnih ocen je – vsaj za mene – da o svojem psu dobiš neodvisno mnenje strokovnjaka. Ali se strinjaš s tem ali ne – in, koliko je človek strokovnjak, je druga stvar (zato pa si izbereš sodnika, h kateremu boš šel, tako, kot si izbereš vzreditelja, kjer boš kupil).
Sodniki poskušamo realno oceniti psa, ki stoji pred nami. To, da moramo nekomu dati slabo oceno, nam ni v veselje.
Bistveno za vsako pasmo je, da je pes anatomsko pravilno grajen. To nima samo vpliva na njegov splošni izgled, pravilna anatomska gradnja ima večji vpliv na gibalne sposobnosti (in s tem, pri delovnih pasmah tudi delovne sposobnosti) psa. Vzemimo na primer človeka – kako lažje hodite in tečete – tako, da imate stopala obrnjena navzven in kolena skupaj ali gre lažje tako, da so stopala obrnjena naprej in so kolega vzporedno? Vsi se strinjamo, da je človek pač grajen tako, kot je grajen. In da mora teči na način, kot zmore. Ampak – med vrhunskimi športniki najdemo več tistih, ki so pravilno anatomsko grajeni, ki imajo stopala obrenjena naprej od tistih, ki hodijo »kot račke«. Če ostanemo samo pri človeških stopalih – ljudje s platfusom imajo večje gibalne težave kot tisti, ki imajo noramlno razvita stopala. Zakaj bi bilo pri pasjih šapah drugače? Tako je tudi pri psih. Kot sodnik greš tako »čez psa«, del za delom, opaziš pluse in minuse in le te na koncu sešteješ. Nekatere napake so večje, druge manjše. Nekatere so dedujejo, druge se pridobijo. Nekatere se dedujejo dominantno, nekatere recesivno... Sama npr. zelo realno vem, kaj »manjka« mojim psom. Ker sem imela srečo, da sem v življenju že videla pse, ki so bili brez teh »manjkov« , lahko realneje vrednotim pa tudi pričakujem take in drugačne težave (ki se pokažejo čez leta, ne pri mladih psih). Če nekdo ne zna videti ali sploh ne ve, da je to, kar vidi, narobe – potem se pač jezi čez sodnike (tudi jaz sem se seveda že jezila).
Mislim, da članice vzrejne komisije niso »čisto mimo« - nenazadnje – moj psici so našle točno tiste napake, ki jih ima – ne več, ne manj. Kot vzreditelj sem to vzela »na znanje« in (z veliko sreče, seveda), poskusila vsaj razmišljati v smer izboljšanja. Rezultat je viden – obe naši punci sta bolj optimalno grajeni kot mama, pa tudi v agilityu dosegata veliko boljše rezultate, kot jih je njuna mama sposobna doseči (zaradi anatomskih pomanjkljivosti, ki jih ima, ji ne bi pomagal tudi boljši vodnik, kot sem jaz.).
Tisti, ki kupujejo »barbi« pse, že vedo zakaj, tisti, ki kupujejo »working sheepdoge« pa tudi vedo, zakaj. Nekateri smo za srednjo pot – ampak se mi zdi, da tudi mi vemo, zakaj J. Razburjati se, ker naš »working sheepdog« ne paše v »FCI / KC border collie standard« je pa – mimo… Če bo hoteli »barbi psa«, potem bi ga kupili, a ne?
Čisto na koncu – tisti, ki bo hotel Mac-a uporabiti zaradi njegovih (dokazanih – videla na lastne oči) delovnih sposobnosti, ga bo uporabil. In če se bo izkazalo, da Mac daje dobre mladiče, ki imajo manj hib, ki so botrovale pogojni vzrejni vrednosti, kot jih ima on, bo zagotovo dobil »polno« vzrejno dovoljenje.