V razmislek: članek je bil objavljen v januarski/februarski (torej aktualni) številki revije International SheepDog News, reviji ISDS. Prilagam prevod (upam, da ne zamerite, tako je bolj berljiv tudi tistim, ki ravno ne blestijo v znanju tujih jezikov). Če se pač komu da prebrat, glede na to, da smo imeli že prenekatero debato o zgodovini in poreklu borderjev...
KDAJ SE JE POJAVIL SODOBEN BORDER COLLIE?
Pogled Normana Lortona* na nove dokaze in dokumente
O kmečkih psih, navidez podobnim današnjim border colliejem, govori marsikatera knjiga starejšega datuma. Lesorez, objavljen v Bewickovi knjigi leta 1790 prikazuje collieja, zelo podobnega današnjim. Seveda pa border collie ni bil tako imenovan do začetka 20. stoletja. Čeprav je razvoj border collieja na Škotskem opisan s strani mnogoterih avtorjev, nam le-ti ne povedo veliko o značilnostih in lastnostih, ki so jih posedovali tako psi kot njihovi vodniki. Edini dokaz, da so psi bili po obnašanju in značaju podobni današnjim, so bili triali, ki so kar dobro dokumentirani. Iz teh dokumentov lahko tudi dobimo globlji vpogled v ukaze in način dela ter organiziranost trialov v tistem času. Splošno znano in priznano je, da je prvi dokumentiran trial tisti iz leta 1873 v Bali, Wales. Tekmovanje je organiziral g. R J Lloyd-Price iz Bale, in sicer med Škoti in Waližani, kjer je zmagal Škot. Verjetno gre za prvi »International Trial«, namreč tekmovanje med dvema narodoma.
O tem trialu v Bali je zapisano, da so »psi lajali in bevskali po terenu in glas ter roke so bile svobodno uporabljene s strani pastirjev z namenom krotiti njihove pse.« Ta slikovit opis je uporabil tudi Eric Halsall v svoji knjigi Zgodovina Britanskih pastirskih psov. V svojem delu avtor navaja dejstvo, da je William Wallace iz Otterburna leta 1883 dokazal, da tak napor ni potreben, s svojim psom je delal »s sikom v bližini in nizkimi žvižgi na daleč«. Sklepamo lahko, da je bilo takratno vodenje psov in samo delo zelo grobo in trdo, prav tako pa lahko spremljamo napredek, ki je viden v zelo učinkovitem načinu dela še danes. Vendar pa je v zadnjem času prišlo do zanimivega odkritja na Novi Zelandiji, ki pomeni tudi preobrat v razumevanju zgodovine trialov in border colliejev ter namiguje, da je že pred letom 1880 obstajal miren in tih način dela.
Zadnje novice – Nova Zelandija 1867
Pregledoval sem faksimile in kopije starih časopisnih člankov. Časnik je bil »Oamaru Witness«, izdan v Otagu na Novi Zelandiji. Opisuje prvi pastirski trial, ki je bil organiziran v tistem okrožju 18. aprila 1867. Te kopije starih novozelandskih časnikov mi je poslala Margaret Vickers iz New Zealand Sheep Dog Trial Association in so zelo zanimivo branje. Ne le, da članki »prehitevajo« prve znane in dokumentirane triale v VB, zdijo se tudi sveži in ne kažejo, da so bili napisani pred 140-imi leti v daljni naselbini.
Ti novozelandski triali iz leta 1867 so torej prvi in najstarejši dokumentirani triali. Napisanih je kar nekaj zanimivih in duhovitih stavkov:
»Triala…so se udeležili pastirji z veliko vnemo. Opazili smo tudi nekaj predstavnic nežnejšega spola. Tekmovalcev je bilo veliko in teki so bili na nivoju, ki se ga nebi sramoval niti en tekmovalec ali pes iz niti ene države. Vsak pastir je moral, s svojim psom, opraviti drive, dolg kake četrt milje, s tremi divjimi gorskimi ovcami, jih obrniti in postaviti jih v ogrado, veliko pet korakov, jih brez velike izgube obrniti in vrniti na izhodiščno mesto v 30-ih minutah«.
Tekmovanje kaže nekaj podobnosti z današnjimi. Zdi se, da je bilo potrebno ovce spraviti iz neke ograde, opraviti drive v dolžini četrt milje, opraviti pen in jih spraviti nazaj. Avtor je začuden nad prisotnostjo žensk, ne omeni pa, ali je katera sodelovala kot tekmovalka.
Poročila s sledečih trialov, organiziranih leta 1868, zvenijo že zelo podobna današnjim:
»Šest ovac, stavljenih v ogrado, je bilo potrebno voditi tričetrt milje po strmem pobočju gore, pastir (ki se ni smel oddaljiti od začetnega mesta za več kot dolžino verige) je moral psa poslati za ovcami, da jih je vodil, jih držal v stoji vsaj pet minut in jih vrnil do svojega gospodarja; zatem je moral ovce spraviti v ogrado, veliko le nekaj korakov.«
Osupljivo je, da naslednje leto, 1869, opisujejo dvojni lift:
»Psa so nato poslali, ob znaku sodnikov, da najde in pripelje prvi trop del poti. Na naslednji znak sodnikov se je pes obrnil in stekel po drugi trop, ki ga je združil s prvim; vse ovce je nato držal v stoji vsaj 2 minuti; nato jih je pripeljal do gospodarja in jih spravil v ogrado, veliko pet korakov.«
Zanimivo je, da se beseda »yard« uporablja tako za sam pen kot za delo ob pen-u, čeprav tretji članek govori o »yarding them in a pen«. (op.p. Zaradi težko prevedljive besedne zveze je beseda »yard« uporabljena kot »spraviti jih v ogrado« in »ograda« oz. »pen« in ni nikjer izpostavljena)
Posebno pozornost so v člankih prebudili škotski vplivi. Veliko pastirjev ima škotska imena (Campbell, Craig, McCullum, Anderson, Watson, McDonald). Članku v časniku sledi pismo samooklicanega pastirja iz Škotske in Otaga, podpiše se kot »Dumfries«. V njegovi diskusiji in negodovanju se vidi, da se prav veliko ni spremenilo. Prav tako kot njegovi sodobniki je imel jasno stališče glede večine aktualnih dogodkov in je na koncu celo okaral vladne davke!
Otago je okrožje na jugu južnega otoka Nove Zelandije. Naselbina Otago je bila sponzorirana s strani Svobodne cerkve Škotske in je nastala leta 1848 s priplutjem prvih dveh ladij iz Greenocka na Firth of Clyde. Do leta 1860 je področje cvetelo, saj je bila prst rodovitna, pred kratkim pa so odkrili tudi zlato. Veliko število kitajskih delavcev je prispelo z namenom pridobivanja zlata. Samo naravno se zdi, da so višavja, grob in hribovit teren, uporabljali za ovčerejo, da so lahko nahranili in oblekli toliko priseljencev. Klimatski pogoji so bili ustrezni z mrzlimi, ledenimi zimami in suhimi, vročimi poletji. Dandanes so ti isti griči še zmeraj uporabni kot vrhunski vinorodni okoliš.
Ko so se Škoti podali na Novo Zelandijo leta 1848, so bili opremljeni in pripravljeni za uspeh v novi deželi. Teren sam je bil zelo podoben tistemu na Škotskem, z odprtimi travniki in planjavami ter strmimi, valovitimi griči in hribi, za kar so potrebovali dobro natrenirane pse za delo na velike razdalje. Moramo se vprašati, če so ti škotski prišleki sanjali in uresničili sen o trialih prav tam, na južni polobli? Vsekakor je bolj verjetno, da so svoje ideje ponesli v novi svet, kjer so si ustvarili domove. Če so ideje o trialih potovale z naseljenci na Novo Zelandijo, lahko sklepamo, da so triali z dvojnim liftom obstajali na Škotskem pred letom 1850.
V knjigah, ki opisujejo zgodovino pastirskih in ovčarskih psov, lahko zasledimo verjetnost trialov v Angliji in na Škotskem pred letom 1870, a nikjer ne najdemo trdnih dokazov o njihovem obstoju v obliki člankov ali poročil. V iskanju razlogov za to naletimo na dejstvo, da je Škotska le kakih 100 let pred tem doživela »višavske čistke«. Od 1750 naprej so male klanske skupnosti lastniki zemljišč metali z zemlje, da so naredili prostor za ovce, saj so le-te predstavljale večji dohodek kot najemnine za zemljo. Pravzaprav je leto 1792 znano kot »leto ovce« in 1820 nastopi druga faza deložacij ljudi in velikopoteznih naseljevanj ovc. Te ovce so redili na odprtih pašnikih in terenu, ki je bil prej neprimeren za poljedelstvo, zato ni bilo ograj in mej. Od tod izvira potreba po dobrih, treniranih pašnih psih za delo z ovcami. Je ta pritisk privedel do pašnega collieja, kot ga poznamo danes, verjetno »razvitega« med 1800 in 1850?
V tistem času, in še nekaj sto let pred tem, je bilo v ruralni Angliji in Walesu pravo omrežje manjših polj z mejami iz živih meja in kamnitih pregrad ter zidov. Takrat ni bilo potrebe po pastirskih psih, ki bi delali na daljavo in samostojno, dovolj je bil pes, ki je hodil s pastirjem in »potiskal« ovce naprej. Prav surovo, odprto in ogromno ozemlje Škotske je potrebovalo pse, ki lahko v daljavi zberejo trop. Isti psi so kasneje garali na odprtih planjavah in hribih Nove Zelandije. Zelo verjetno so bili ti psi odlično trenirani pred njihovim odhodom s Škotske in vodniki so bili prav tako vešči svojega dela. Članki z let 1867, 1868 in 1869 to potrjujejo. Njihove tehnike so bile dovolj dobre za delo na razdalji tričetrt milje ali približno 1200 metrov; samo zamislite si današnji dvojni lift, dolg 800 metrov – že to je ultimativen test za psa in vodnika. Potrebne so bile dobre žvižgalke in nikakor pastirji in psi niso delali grobo. Sicer ne vemo, ali so psi lajali in ali so vodniki mahali z rokami in se drli na ves glas, poročila tega ne omenjajo; kar pa omenjajo, je zelo impresivno. Držati ovce dve ali celo pet minut, nato outrun po drugi trop ovac, to je vsekakor na nivoju današnjih veliki trialov. Moje mnenje je, da so škotski psi delali na tako visoki ravni že pred 1850, izoblikovali pa so se kakih 50 let prej, za čistkami in upori po škotskem višavju.
Zdi se, da se o razvoju border collieja med leti 1800 in 1850 ni pisalo, ali pa so zapisi za vedno izgubljeni. To sicer ni presenetljivo, saj je bil razvoj moderne Škotske oviran zaradi konfliktov in težav. Bitka pri Cullodenu se je odvila leta 1746 in je okarakterizirala razpad klanskega sistema in uničenje marsikatere skupnosti. Cela Škotska je v tistem času neznansko trpela. Prvi časopis je v Glasgowu izšel šele 1783, kar je bila majhna luč na koncu dolgega, temnega tunela in prvi znak miru in normalizacije razmer. Tako torej ni presenetljivo, da obstaja zelo malo zapisov o življenju izven bojišč in razen trpljenja ne opisujejo ravno veliko. Do leta 1850, ko se je škotski narod ustalil in so bila potovanja bolj dostopna in množična, so prišli v ospredje možje iz Bordersov in severne Anglije s svojimi psi.V zgodnjih 70-ih letih 19. stoletja je bila peščica zainteresiranih pripovedovalcev in poročevalcev, ki so pisali o vpletenih ljudeh, psih in dogodkih. Collie, ki ga z enakimi značilnostmi in lastnostmi danes poznamo kot Border Collie-ja, je bil prvič opisan v celoti. Menim pa, da so ti psi začeli svoje poslanstvo, torej delo, kakih 70 let prej, ko so ovce zavzele škotska višavja. Članki iz novozelandskih časnikov in v njih opisi škotskih psov in pastirjev nam dajejo nov pogled na sodobnega Border Collieja in na njegovo škotsko poreklo.
*Norman Lorton – Chief Executive of the ISDS