Večinoma ljudje na vasi ne vedo, koliko so v resnici stari njihovi psi. Vedo, da imajo psa že par let, pa potem ustrelijo eno številko. To vsekakor ni zanesljiv podatek. Lep primer so na primer psi iz Prekmurja, ki jim prostovoljci v zadnjem času v soglasju z njihovimi romskimi lastniki iščejo nove domove. Lastniki pojma nimajo, koliko so psi stari, rečejo, da so recimo stari pet, šest let, po pregledu pri veterinarju pa se izkaže, da je pes star kvečjemu dve leti.
Če pes ni veterinarsko pregledan, ne moreš vedeti, ali je zdrav. Če pes vse dneve preždi na verigi in ga ne vidiš na konkretnem sprehodu, prav tako ne veš, ali mogoče šepa, ga boli kakšen sklep, kolki, hrbetnica. Pes itak večinoma leži v kakšnem kotu na dvorišču in se občasno zažene na ketni. Tista, da ne potrebujejo cepljenj - vraga, saj tudi rodovniški psi ne potrebujejo cepljenj, da bi bili bolj zdravi, ampak ker je takšna zakonodaja!
Noben lastnik ketnarja nima pojma, kako prepoznati bolezenske pse pri psu. Za to, da ima živ alarm na ketni, v resnici ne potrebuje zdravega psa. Ne moti ga, če se pes praska in ima na primer spuščaje/alergijo. V gobec mu nikoli ne pogleda, da bi videl, v kakšnem stanju so njegovi zobje. In ker ne prepozna bolezenskih znakov, psa tudi ne zdravi, pa tudi če se mu zdi, da je mogoče nekaj narobe, psa ne pelje k veterinarju. Se bo že zlizal, pravijo.
Kakršnekoli trditve, da so ketnarji bolj zdravi od rodovniških ali drugače živečih psov samo zato, ker slednji večkrat vidijo veterinarja (pa čeprav samo za cepljenje in preventivo in ne zaradi bolezni) so neosnovane. To je tako, kot če bi stali na primer pred drevesom z zaprtimi očmi in trdili, da drevesa ni, ker ga ne vidimo. Dejstvo je, da o zdravju ketnarjev ni informacij, vendar to ne pomeni, da so bolj zdravi.