Da odgovorim še na tole o obrambi... Barbka, približno vem, kakšne izkušnje si ti imela, pa vem, da primer še zdaleč ni osamljen, zato pa pravim, da so posledice zafuranja psa na obrambi lahko zelo zelo resna stvar - za psa tudi 'dokončna'. Zato sem mnenja, da se ni nič narobe, če je Bosquito s svojim psom delal (ali še dela) obrambo, ker, prvič, je sam marker, torej naj bi bil strokovno podkovan, drugič, ker je pes njegov in si ga verjetno želi še toliko manj zafurat kot kakšnega drugega; tretjič, ker imam o njem dobre reference s strani prijatelja, ki deli moj pogled na (kinološki) svet in mu torej verjamem, da Bosquito ima tako znanje kot občutek. Nenazadnje pa se mi zdi pomemben faktor prav to, da se to dela za zabavo - pa bom to malo parafrazirala, da se res ne bo slišalo, kot da če imaš 5min preveč časa, greš malo obrambo sprobat. Torej, da se dela iz užitka, vodnikovega in predvsem pasjega. Zakaj se mi zdi to pomemben faktor - zato, ker imamo ljudje to veliko napako, da smo skrajno egocentrično in egoistično naravnani. Zato sem morda še manj skeptična do takih ljudi, ki se (seveda z znanjem in občutkom) lotijo stvari za zabavo, ker to pomeni, da bo delo sicer resno in pravilno, temeljilo pa bo na tem, da bo to vedno nekaj pozitivnega za oba. Medtem ko če se nekdo namensko loti šolanja obrambe za izpite in tekme, zna kaj hitro prevladati človeška pre-ambicioznost, kar pomeni željo po doseganju čimboljših rezultatov, v zameno za to pa magari žrtvovati pasjo dobrobit. Jaz sem se za obrambo odločala dolgo - najprej me sploh ni zanimala, potem me je zanimala, pa sem se jo bala, no potem sem pa ugotovila, da mi določen marker ustreza in sem mu pripravljena zaupati in sem začela. Iz radovednosti, zanimanja, tudi zaradi kančka egoizma (ker je znano, da pasje dolgolaske z blond vodnicami pač ne znajo delat
), predvsem pa iz želje po delu s psom.
Ponavljam, obramba ni hec (no, je, za pse je to megažur, ampak kljub vsemu je resno delo s potencialno groznimi posledicami), zato je zelo pomembno, kateri elementi ga sestavljajo. Za moje pojme je skoraj še najmanjši delež 'krivde' na psu. Več je je na vodniku, predvsem pa markerju, ki usmerja oba. Polovičarsko ali nestorokovno narejena obramba je recept za katastrofo pri mnogo psih, dobro narejena obramba pa v najslabšem primeru prinese dobre rezultate, v najboljšem pa celo popravi psa - moj 'sošolec' na obrambi je eden redkih psov, s katerim nisem želela prav nobenega kontakta, pa se je po pridnih treningih tako stabiliziral, predvsem pa prišel pod vodničino kontrolo, da precej lažjega srca pridem v njegovo bližino.
Malo sem bila dolga, a hotela sem opredeliti par stvari, da si ne bi kdo napačno razlagal, da je obramba 'pis of kejk' in se je lotil na horuk, pa čez 2 meseca nehal. Za obrambo je potrebno mnogo dela pod nadzorom dobrega markerja; dokler je temu tako, bo z malo sreče psu to v užitek in igro - in njegovo življenje bo še za kanček lepše. Niso pa vsi psi za obrambo, predvsem pa ne vsi vodniki. V tem primeru se silit v to se mi ne zdi smiselno. Če pa se nekdo v to poda iz zanimanja in užitka, pa - more power to them
. Samo še komentar na Barbkino izjavo - Sambo sicer res ni manijak na obrambi, jo je pa res vzljubil in jo rad dela, pa vseeno v zimski ali poletni pavzi ni kazal nobenih nagnjenj, da bi koga šel revirat ali da bi izvedel samostojni napad na pobeg provizoričnega markerja. Kdor ga je videl na agiju pa verjetno lahko potrdi, da agi obožuje, pa vseeno ne skače čez plot
ali kaj drugega. Je pa res, da je precej zaposlen pes in morda zato nima posebnih želja, da bi se lotil kakih čudnih fakultativnih dejavnosti. Zavedam se, da ni primerljiv z enim kuvašem, a mislim, da se je vajina zgodba končala slabo predvsem zaradi napačnega dela, kot praviš tudi sama, šele potem zaradi neprimernega psa. Iz napak se učimo, žal so nekatere precej bolj resne kot druge...
Sem že nehala
. Carry on.
+1