Soli, ženinov se skušamo izogibati. Naša je sicer taka ultradružabna pejka, ki se v dno svojih gub razveseli, ko srečamo kakšno živo bitje (jap, človeka, psa, mačko, ptico...
), zato ji te dni ni preveč jasno, zakaj se ne more igrat s samčki in čukasto gleda, ko zavijemo proč. Tačke in vrata sprejamo, tako, da ''potrkat'' še ni prišel noben kužon. Se pa spomnim pri naši častitljivi pudlici, kako je več let zaporedoma pred naša vrata hodil enak črn kravželček, se ulegel na predpražnik in stražil.
Kožuh...hja, luknjast ni. Glede na to, koliko dlake gre ven, bi bila komot že pleško, pa ni videt kaj posebnega.
O lastnikih, ki psov na ulicah ne morejo imeti na povodcih, pa raje ne bi. Jaz sem že itak strah in trepet tu okrog, odkar sem enemu recitirala vse možne odloke, ko je njegov ''prijazen, nič ne bo naredo' '' koker skočil naši takrat mladički na hrbet.
Lep dan, mi smo danes že divjali (na hribu, na samem, nič ženinov)
