Pa da še jaz povem svoje mnenje o vsem skupaj, ko sem že dvignila toliko prahu...
Zelo mi je žal, kako je prispevek na Preverjeno izpadel, tega res nisem želela. Tisti teden, ko se je snemalo, sem vsaj petkrat opozorila novinarko, da je pred razstavami ogromno predsodkov in ona mi je zatrjevala, da jih želijo preseči. Posneto je bilo več ur materiala. Natančno je bilo povedano, kako se že mladička navaja na razstavljanje, gužvo, nego, da to ne doživlja kot mučenje, pa tega ni bilo v oddaji. Povedala sem tudi, kam moja razstavna psica hodi na sprehode, da ima normalnjo življenje, v prispevek so dali samo, kam ne sme. Namesto da bi povedali, da potem, ko je zrihtana za rastavo, gre ven samo na potrebo, ne pa več na sprehode, ker bi jo potem morala še enkrat kopat in sušit, so rekli, da potem ne sme več ven, samo še za najnujnejše. Večina ljudi to ni razumela kot osnovne telesne potrebe, ampak verjetno kot požar v hiši.
Ja, priznam, izpadla sem kot budala, ki zganja histerijo, če moj pes eno taco v blato pomoči in ki kar naprej fena in frizira. To še zdaleč ni res. Ravno prej sem se vrnila z obema psicama s sprehoda, bili sta blatni, vtaknila sem jih v bano, stuširala tace, zdaj se pa na zraku sušita. Nisem nora niti nimam toliko časa, da bi jih za vsak drek fenala. V oddaji je bilo opisano pedenanje pred razstavo. Na razstave hodimo relativno redko. Obiskujemo samo slovenske, večina mojih znancev, ki tudi razstavljajo, hodijo na razstave skoraj vsak vikend, ker hodijo še na Hrvaško, pa v Avstrijo, BiH itd.
Med razstavami dlako negujem toliko, da se ne vozla, tuširam umazane tace in trebuh s čisto vodo in ja, sprehode izbiram take, da so primerni za pasmo s tako dolgo dlako. Če bi jo mahnili v hosto, bi se tamala že po desetih metrih usedla in prav žalostno gledala, ker bi se ji v dlako zamotalo toliko vejic in listja, da ne bi več mogla hodit. Zato hodimo po urejenih potkah, pokošenih travnikih, mestu...
Kot so povedali tudi drugi, razstave še zdaleč niso mučenje, če veš, kako pristopiti. Psa je terba nežno navaditi, mu narediti vse skupaj za prijetno dogodivščino, ga crkljati, nagraditi ne glede na to, ali je v ringu kaj dobil ali ne. Vse to je odvisno od lastnika oziroma razstavljalca.
Naša Pamo se za razliko od svoje mame na razstavah dobro počuti. V nedeljo na CACIB Tromostovje se je ulegla na hrbet in tako kar nekaj časa ležala. Celo sem jo pregnetla, ji masirala tačke... Tisti, ki poznate pasjo naravo, veste, da se samo sproščen pes tako obnaša.
Vse, ki jih je prispevek razočaral, vabim, naj si ogledajo kakšno razstavo in si ustvarijo svoje mnenje. Ko si boste ogledovali pripravljanje dolgodlakih psov, ne pozabite, da se jih že ko so mladički navaja na dolgotrajno urejanje, tako da jim ni hudega. Za psa, ki tega ni navajen, bi bilo takšno urejanje seveda mučenje.
Glede kletk in boksov. Nekateri tlačijo svoje pse v kletke vsak dan, cel dan. Psi v njih lulajo in kakajo. To se dogaja predvsem tam, kjer imajo veliko psov iz takšnih ali drugačnih razlogov. Moji psi ne živijo tako in nikoli ne bodo. Boks uporabljamo v avtu. Na razstavi ga imam vedno s sabo iz popolnoma praktičnih razlogov. In sicer pes, ki je že zmatran od vsega vrveža in hrupa se dostikrat rad sam umakne v svoj brlog, se pravi v boks ali kletko. Meni ga sicer za to še ni bilo treba uporabiti, ker je moja psička veliko bolj srečna in sproščena v mojem naročju. Toda, ko boste na razstavi videli pse v kletkah, ne skačite takoj v luft. Večina jih je v kletki ali boksu zato, ker počivajo in imajo tam svoj miru, drugače pa živijo popolnoma normalno življenje.
Ne bom več pisala. V bistvu sem vse to od prispevka že kar nekajkrat napisala...
Več pa si lahko preberete na:
www.kalsang.netLep dan vam želim in upam, da se vidimo na kakšni razstavi. Kar pocukajte me za rokav, če me vidite!