Pozdravljeni!
Tukaj pa še naša zgodba, v toliko, da boste res pozorni na svoje kosmatince. (Sem jo objavila tudi v temi o berncih, ampak za vsak slučaj še tukaj.)
Imeli smo bernsko planšarko Zaro, res čudovito psičko. Jeseni je začela lulat v pesjak, kar smo povezovali s tem, da smo imeli malo manj časa za njo in ko smo se začeli z njo spet ukvarjati “po starem”, se je problem skoraj v celoti odpravil. Novembra, ko je bila stara približno 2,5 leti, je začela štrajkati pri hrani - naenkrat ni hotela več jesti njenih briketov, vse druge priboljške pa je “žrla”. Ker drugače pri vedenju ni bilo opaziti nobene spremembe (bila še vedno izredno živahna), se je tudi veterinar strinjal, da nas verjetno izsiljuje. In smo si rekli, ne, na to finto pa ne bomo padli, bo že jedla, ko bo lačna. Po slabih 2 tednih, ko še vedno ni hotela jesti, smo se vdali in ji kupili drugo vrsto briketov. Nad njimi je bila navdušena, ampak samo 3 dni. Potem pa spet nič. Tu nas pa je že pošteno zaskrbelo, ker je bila vedno zelo požrešna psička, in je nehala jesti samo, če ji je zmanjkalo hrane, nikoli pa zato, ker bi bila sita. “Za vsak slučaj” ji je veterinar vzel kri, kasneje je priznal, da si ni mislil, da bo kaj pokazalo, in... katastrofa ... ledvičke. Po posvetu tudi z drugimi veterinarji smo ji nekaj dni dajali infuzije (dopoldan pri veterinarju, zvečer pa doma), da bi spodbudili ledvičke, da bi spet začele delovati, bila je striktno v hiši, da se ne bi zraven še prehladila (drugače je bila ponoči v pesjaku). Predvsem ponoči je začela spet precej lulat, smo jo na 2uri spuščali ven. Skrbelo nas je, ker ni hotela niti več piti, zato smo ji pustili, da je jedla sneg, da je dobila vsaj nekaj tekočine. Po parih dneh se je stanje še poslabšalo, začela je med drugim tudi lulat kri, bruhat, ni več prenašala infuzij (težko dihala, se tresla), zato smo jo odpeljali k veterinarju v Šentjur, kjer so jo še podrobneje pregledali. Ultrazvok ledvičk ni pokazal bistvenih sprememb, kri je bila katastrofalna (poleg izredno povišane sečnine in kreatinina, kar je kazalo na odpoved ledvic, je bila tudi že izredno slabokrvna), vzrok pa ... hiter test je pokazal prisotnost okužbe z borelijo. Spomnim se samo 2 klopov, ki jih je imela, ko je bila star manj kot 1 leto. Poudariti moram, da nikoli ni šepala, mogoče je kdaj imela, ko se je zbudila, zadnjo tačko nekoliko “leseno”, ampak čez par minut, ko se je razmigala, je bilo vse ok. Vglavnem, v tednu, ki je prišel, je kljub intenzivnemu zdravljenju šlo vse samo še navzdol in na predbožični dan smo se odločili, da se od Zare poslovimo, da ji ne podaljšujemo več trpljenja. Od dneva, ko smo ugotovili, da ledvičke odpovedujejo in do dneva, ko je ni bilo več z nami, je minilo 11 dni.
Če bi pokazala kak znak, da bi lahko posumili na borelijo prej, bi se verjetno srečno končalo. Žal pa je bila prava borka, ki nikoli ni pokazala, da je z njo kaj narobe, oziroma mi nismo znali prebrati njenih “mini” znakov.
Ko še nismo vedeli točno, kaj se dogaja, in sem iskala informacije po internetu, sem v temi o boreliji od uporabnice scythe naletela na nekaj zanimivega. Njen Astor je ob boreliji imel tudi vnetje tačk. Veterinarji ji sicer niso potrdili povezave med tema boleznima, ampak naša Zara je pri starosti približno 1 leta imela ogromno vnetij tačk in ušes (več mesecev zaporedoma na antibiotikih). Nato so rekli, da je možno, da so to povzročile hormonske spremembe (že po prvi gonitvi je bila namreč navidezno breja), zato smo jo sterilizirali in pa takoj prešli na dietno prehrano pri alergijah. Ne vem, ne morem reči, da je to to, ampak začelo se je pojavljati v času, ko je imela tista 2 klopa, na začetku je bilo več izbruhov, potem pa smo vnetja že na začetku uspešno zaustavljali jodovimi obkladki.
Upam, da se to ne bo zgodilo komu izmed vas, če pa bo komu prišlo prav, da bo svojemu psu dovolj hitro pomagal, pa je tudi bilo vredno deliti našo zgodbo z vami.
Lepo se imejte in pazite na kužke!
Katja