Sem ena od prostovoljcev, ki redno delamo na področju terapije s psom. Redno, skoraj vsak teden delam dobro leto, in sicer trenutno v dveh domovih za ostarele in na šoli za otroke s posebnimi potrebami.
Delam z dvema šicu psičkama, ena je stara osem let, druga pet. Obe imata izdelano poslušnost (Bb-h, A) in z obema delam RO. Izobraževanje za terapijo s psom sem opravila pri skupini Kosmati smrčki, ŠKD Celeia in v sklopu te skupine tudi delujem na dveh od naštetih ustanov.
Najprej, glede izobraževanja: Naš seminar je vodila zelo izkušena kolegica, ki je opravila licenco v Avstriji. Delala je po avstrijskem modelu, vključno s preizkusom psov, ki je potekal podobno, kot je opisala Inka. Morebitna razlika je bila v tem, da ni bilo rečeno, da mora biti pes praktično "kot klada", da bi bil primeren za to delo. Poudarjeno je bilo večkrat, da je ta preizkus namenjen predvsem temu, da spoznamo morebitne šibkosti svojih psov in delamo na njih. Seveda, popolnoma neuravnovešen, histeričen pes ne bi bil primeren, ampak če pes pokaže na primer negotovost, ko mimo njega na tla prileti bergla, to pomeni, da pač delaš na tem, da v takšnih situacijah ne bi izgubil samozavesti.
Drugo, glede tega, ali pes uživa med terapijo ali ne: ne morem reči za vse pse, ampak za moji psici in za pse mojih kolegov, s katerimi delamo in sem jih doslej videla v "akciji", lahko potrdim, da uživajo. Res je, da so potem precej utrujeni, ampak to je logično, saj je pes uro do dve zbran, pozoren, mora obvladovati svoje obnašanje. Ampak to ni nič drugače kot pri kinoloških športih. Moji psici precej glasno izražata svoje veselje, ko parkiram avto pred domom za ostarele, hitita v stavbo, pozdravljata ljudi, ki jih pri vhodu srečata tako, da ponujata razne trikce, hitita v dvigalo k varovancem v zgornja nadstropja... Torej, navdušenje je očitno. Seveda pa je treba poznati psa, ga med delom opazovati in aktivnost prekiniti, če pes začne kazati utrujenost, apatičnost, miritvene signale itd. Pridejo do točke, ko imajo dovolj in takrat se jih ne sme več siliti. Nikakor pa ne trpijo.
Tretje, niso samo "sobni" psi primerni za tovrstno delo. Res je, da delam s šicujkama, pasmo, ki je nastala za družbo ljudem in posledično so ti psi zelo osredotočeni na ljudi in se jih zelo razveselijo, zato je mogoče meni nekoliko lažje. Toda, v naši skupini so tudi druge pasme: airedaleski terier, dalmatinec, cirneco, višavski terier, občasno tudi kakšen border, mešanka z NO, irska seterka itd. Torej razpon je velik. Bolj kot sama pasma je pomembno, da ima pes stabilen karakter, da je odlično socializiran, da ima izdelano poslušnost, da rad sodeluje in da ga zanimajo ljudje. Ne vidim razloga, zakaj nekatere pasme ne bi bile primerne, čeprav je res, da je težje delati z ogromnimi in najmanjšimi pasmami (velikosti čivava) zaradi fizičnih dimenzij.
Četrto, kaj je terapija in kaj ni. To je zelo relativno. Kot vodnik vedno sodeluješ z delovnim terapevtom. Vodnik je zadolžen za psa, terapevt pa pozna varovance in zastavi cilje, ki jih želi doseči. Terapevt sestavi program, v katerega napiše, kaj želi od psa: katere aktivnosti, vaje itd. glede na to, kaj želi doseči pri varovancu. Naloga vodnika je, da psa ustrezno pripravi, ga vodi med terapijo in poskrbi, da se pes primerno odziva (kot na poligonu, tudi tu priboljški delajo čudeže
). Sami obiski potekajo v različnih oblikah, od predstavitve trikcev in druženja do konkretnih vaj s posameznimi varovanci in obiskih v sobah pri nepokretnih, kjer gre pes na posteljo. V domovih za ostarele je že predstavitev psov in trikcev oblika terapije, saj ti ljudje potrebujejo predvsem druženje. Takšna predstavitev lahko na primer "prebudi" dementne varovance, ki spremljajo dogajanje, drugače pa bi ždeli v svoji mentalni megli. Zelo blagodejno nanje vpliva tudi božanje: prebudijo se, za nekaj trenutkov so bolj zbrani, komunicirajo, medtem ko drugače ne bi. Božanje je izredno koristno tudi za ljudi, ki so doživeli možgansko kap, saj z božanjem koordinirajo gibe, uporabljajo roko, ki je sicer ne bi itd. Ključna pri tem pa je navzočnost psa, saj jih veliko bolj motivira, kot na primer, če bi jih k tovrstnim gibom nagovarjal samo človek, brez navzočnosti psa.
Petič, ni res, da mora biti pes kot "klada". Takšen pes bi bil izredno dolgočasen za varovance, tako starejše kot otroke. Pes mora biti radoživ, zanimati ga morajo ljudje, aktivnost, saj želijo varovanci v prvi vrsti komunikacijo z njim. Seveda je pa pomembno, da je tudi umirjen, ko je treba, npr. ko je na postelji pri nepokretni osebi ali ko ga želi pobožati otrok. Torej je pomembno oboje, zavzetost, motiviranost in umirjenost.
Tako kot je pomembno, da se posameznik, ki želi opravljati tovrstno prostovoljno delo prej primerno usposobi, so pomembne tudi izkušnje. Z vsakim obiskom se naučiš nekaj novega o svojem psu, o sebi in o varovancih, s katerimi si v stiku. Pri tem je zelo pomembno tudi dobro sodelovanje z delovnim terapevtom, ki te lahko veliko nauči o svojih varovancih, da lahko naslednjič še bolje delaš s svojim psom, ker bolje razumeš težave ljudi. Seveda je pa treba že takoj na začetku vedeti, da vodnik psa ni terapevt, temveč terapevtov sodelavec in da mora upoštevati terapevtova navodila.
Glede tega, da kot posameznik ne moreš delati brez podpore društva. Seveda je veliko lažje, če se pridružiš že uveljavljeni skupini. Priložnosti je več, delo je že utečeno in v bistvu slediš že izdelanemu programu. To je super. Če pa imaš dober stik s kakšno ustanovo ali delovnim terapevtom v njej, je mogoče delati tudi kot posameznik. Tako na primer delam v našem lokalnem domu za ostarele. Tudi predsodkov glede tega, da so psi umazani ni tako veliko. Seveda so, ampak od vseh ustanov, v katerih deluje naša skupina, so se ti pojavili samo v dveh, pa še tam se po navadi porazgubijo po prvem obisku. Ključen je dober stik z delovnim terapevtom, ki poskrbi tudi za to plat.
In nenazadnje, da, to delo je brezplačno, prostovoljno. Zato naj vodnik ničesar ne pričakuje v zameno. V nekaterih ustanovah ti povrnejo potne stroške, ponekod poskrbijo za pogostitev ali v enem domu za ostarele naju s kolegico povabijo kar na malico, ker sva tam v dopoldanskem času. Ampak to ni pravilo. Smo veseli takšnih prijaznih gest, jih pa ne pričakujemo, ker nagrado najdemo predvsem v uspešnem delu.
Avstralski ovčarji, ali so primerni ali ne - nedavno sem nekje videla posnetek terapije s psi v neki ustanovi na Štajerskem. Med psi je bil tudi AO, če ne celo dva in na posnetku sta delala več kot odlično.
Seveda, ni vsak pes primeren za to delo, prav tako ni primeren vsak človek. Tako kot na vseh področjih. Zato pa je treba stvar spoznat, poskusit in se odločit, če te to seveda zanima. Ni pa nujno, saj obstaja ogromno drugih področij, na katerih smo lahko aktivni s svojimi psi.
Jean, želim ti veliko uspeha pri tvojih načrtih. Ti najbolj poznaš svojega psa in ga boš med prostovoljnim delom tudi še bolj spoznala in glede na to, koliko izkušenj imaš v kinologiji, mislim, da ni nobenega dvoma, da ne bi znala psa ustrezno pripraviti. Poleg tega, imaš prav, ko praviš, da ti tvoje delo omogoča bolj fleksibilen urnik in lahko ustanove obiskuješ tudi dopoldne. Tudi jaz sem prevajalka, samozaposlena, in mi to zelo prav pride.