Tema: Terapevtski Psi

[*LuNa*]

Bom še jaz povedala svojo izkušnjo z Ambasadorji nasmeha. Pridružila sem se jim leta 2006 oz. 2007 (mislim da je bilo to eno prvih usposabljanj, če ne celo prvo). Sprejemni preizkus sva z Luno brez težav opravili, pa čeprav niti daleč ni bila tako poslušna, kot bi si želela. Je bila še mlada in tisti, ki jo poznajo, vejo da je bila ena sama tempirana bomba. Pa kljub temu to ni bila ovira.
Tako sva se potem usposabljale in pred avstrijskima inštruktorjema uspešno opravili izpit. Res se pse preizkuša tudi v zaprtem prostoru, ko vodnika ni zraven - to pa zato, da preiskusijo, kako se pes obnaša tudi v takšnih situacijah. Meni se to ne zdi nič spornega. Preiskusijo pa najbrž vse tisto, kar so preizkušali tudi v prisotnosti vodnika: kako se odziva na vozičke, bergle, čudne ljudi, kaj naredi, če stopijo čez njega, če se spotaknejo ob njega, če mu po nesreči pohodijo rep ali tačko, če ga pobožajo .... Vse to so realne situacije, ki se psu lahko zgodijo med "terapijami" in seveda je treba videti, kako reagira v takšnih situacijah.
Če strnem: predvsem gledajo na to, kako toleranten je pes. Seveda mora biti vsaj osnovno poslušen, pa fino je, da se zna umiriti, ko je treba, nikakor pa to en pomeni, da mora biti sicer to ekstra miren pes, ki je vedno kot klada. To lahko potrdim na izkušnji svoje psičke, ki je bila zelo živahna (še zdaj pri 5 letih se občasno obnaša huje kot mladič ), tudi na trenutke neposlušna, ni sterilizirana .... pa to ni bila nobena ovira.

Se pa strinjam, da je bilo vsaj takrat vse skupaj malo zmedeno, verjetno tudi zato, ker so šele začenjali s tovrstnimi usposabljanji in tudi sami niso točno vedeli, kako bo kaj izpadlo.

Midve sva na žalost potem prenehali, ker bi morali po izpitu opraviti še povsem praktično usposabljanje, pa jaz zaradi predpisanega mirovanja nisem mogla. Mogoče se pa še bova odločili za to, če mi bo zneslo. Mi je pa škoda, ker je psica res ful primerna za to, je noro tolerantna (po moji oceni včasih še preveč) in res uživa v stikih z drugimi ljudmi.

Za AAT pa tudi ni potrebno, da je vodnik psa sam terapevt, ker se itak dela v timu s terapevtom, je pa dobro, da razume, zakaj se od psa nekaj pričakuje.

[Jean]

Wow, hvala za izčrpne odgovore... Res koristne informacije in zanimive izkušnje.

[*sara*]

Zanimivo branje vaših izkušenj. Hvala ker ste jih delili z nami, tudi jaz bom kaj dodala ko opravim seminar. Zaenkrat imam le testirano psico, prihodnja dva vikenda pa bova opravljali izobraževanje pri tačkah. Če morebiti še koga zanima izobraževanje, ki bo potekalo v ljubljani, več informacij (prijavnica, cenik, termini...) na linku: http://www.tackepomagacke.com/data/ProgramIzobrazevanja.pdf

[Jean]

Društvo Ambasadorji nasmeha je ravnokar objavila svoj izobraževalni program:

http://www.ambasadorji.org/index.php?q=node/304

Jaz sem se prijavila pri Tačkah, ker je pes bil že testiran pri njih (pa meni se je osebno zdelo to testiranje zelo smiselno), ker začne prej (že dolgo čakam na seminar), ker na mojem koncu (Primorska) že poznam pare/bodoče pare, ki delajo v okviru TP in bi se rada z njimi povezovala, in nenazadnje ker mi vožnja v Ljubljano predstavlja finančno breme in bom raje 2x plačala za pot tja in nazaj kot kot 6x. 

Ampak morda bo to nekoga iz Ljubljane zanimalo. 

[Jean]

Aja pa še to: AN zahteva kot pogoj opravljen BBH izpit. Ki ga Bamm Bamm nima.  Oli pa ga je opravila, z odličjem. 

[*sara*]

in starost vodnika nad 21 let :/

[inka]

kalsang in LuNa, res hvala za vaijne izkušnje.
To kar vidve pravita, pa mi samo potrjuje vtis, ki sem ga dobila med mojim izobraževanjem in testiranjem, namreč, da so to izobraževanje pripravili premalo domišljeno (tudi v letu 2009), kako bodo vse skupaj kot društvo peljali naprej z novopridruženimi člani in kaj konkretno želijo s tem doseči. Poleg tega so AAT prikazali kot nekaj nedosegljivega in rezerviranega za ozko omejeno stroko, kar tudi je - ampak ni nam bilo predstavljeno, da smo kot bodoči pari, usposobljeni za AAA, del nekega tima že s tem, ko se usposobimo in smo pripravljeni delati.
No, kar se pa tiče preizkusa, sem bila priča, da so test opravili npr. psi, ki niso obvladali osnovnih vaj poslušnosti (moj pes jih je) in so bili celo moteči za druge pse, vendar z izredno stopnjo tolerance do drugih motenj.
Moj pes je imel edini problem s toleranco do psa, ki so ga uporabili na testu za "srečanje s pozdravom", bil je samec velike ovčarske pasme, ki se jih je moj v tistem času nekoliko bal in sploh ni deloval tolerantno do mojega (pogled pove veliko med psi in ljudmi), zato je seveda reagiral s tihim renčanjem in vznemirjenostjo, vendar nič hujšega. Poleg tega ga je ves čas preizkusa osvajala ena od psičk in dobesedno rinila vanj, da sva morala bežati. Njegova pozornost je bila zaradi tega precej oslabljena. No, potem pa tisti preizkus ločenosti od vodnika - res sem pomislila na to, da so mu verjetno kar močno stopili na tačko, ker je bilo tako slišati in na to je seveda občutljiv.

Jaz sem bila takrat zaradi tega precej razočarana in sem se odločila, da morebitno ponavljanje testa prestavim v prihodnost za nedoločen čas, ampak zdaj mislim, da so te lastnosti mojega psa pač neodpravljive. Glede socializacije lahko rečem, da je moj pes odlično socilaiziran, ampak če mu morda vsak deseti samec povzroča nelagodje in določen s tem povezan stres, se mi zdi, da je to še vedno normalno, vsaj za to pasmo. Pa še nekaj je, karakter ima zelo stabilen, vendar dokler so okoliščine kolikor toliko normalne, tako da je veliko v tej dodatni socializaciji, ki je pomebne del treningov in šolanja za AAA in AAT. Od tega pa je tudi odvisnai vzdržljivost tako fizična kot psihična. Napor je potrebno stopnjevati zelo previdno in ga prilagajati navajenosti psa na situacije in njegovemu trenutnemu stanju, kot je že povedaa kalsang
Se pa seveda strinjam, da so za te aktivnosti primerne prav vse pasme, le da nekatere bolj druge manj, ne glede na velikost. In avstralci so med tistimi, ki so v resnici dokaj primerni, le "izločitveni" kriteriji ne bi smeli biti tako ozki in strogi .

[Jean]

Nam na srečanju z Branko Hobič prejšnji teden je bilo rečeno, da če se pes ne razume preveč dobro z drugimi svoje vrste, lahko še vedno dela ampak jasno ne skupaj z drugimi psi. Kar se tiče "separation anxiety", ne vem, zakaj bi imeli poseben test, ko je pes fizično ločen od vodnika. Tako in tako, kakor je bilo meni razlagano, mora biti vodnik ves čas ob psu, ga nikoli ne pustiš samega. Na našem testiranju je bilo edino potrebno preveriti, če pes hodi lepo poleg z drugo osebo, ampak sem bila vseeno ves čas prisotna, me ni izgubil izpred očmi. Sicer za mojega psa ne bi bilo stresno, če mora biti v družbi neznanih ljudi brez mene, on obožuje vse ljudi in me nič ne pogreša, niti ne pomisli name ko ga drugi imajo (sploh, če je deležen božanja) brez moje prisotnosti. Ampak tako in tako taka situacija ne bi nastala med terapevtskim delom. Vodnik je odgovoren za psa in ga ne sme pustiti.

[Dr. Miška]

Ko že misliš, da te nič ne more presenetiti...

http://privoscite.si/osrednja-slovenija/7/50-popusta-za-terapijo-s-pomocjo-zivali/

Slučajno kdo pozna to Nino? Kaj ve o njenih referencah, o njenem psu Riku ali o mačkah? Jaz sem jo pred časom že googlala, iskala kakšne podatke, saj mi je sama ponudila tečaj, proti plačilu seveda. Žal sem zamudila njen 'brezplačni tečaj' v Gmajnicah, da bi spoznala kaj več o njenem delu.
Zaenkrat sem zasledila samo dve negativni mnenji na njeni strani (ki jih je seveda hitro pobrisala) in nekaj pozitivnih na FB profilu.

Če slučajno kdo kaj ve ... Bo vedel verjetno tu, na peSjanarju

[inka]

Nam na srečanju z Branko Hobič prejšnji teden je bilo rečeno, da če se pes ne razume preveč dobro z drugimi svoje vrste, lahko še vedno dela ampak jasno ne skupaj z drugimi psi. Kar se tiče "separation anxiety", ne vem, zakaj bi imeli poseben test, ko je pes fizično ločen od vodnika. Tako in tako, kakor je bilo meni razlagano, mora biti vodnik ves čas ob psu, ga nikoli ne pustiš samega. Na našem testiranju je bilo edino potrebno preveriti, če pes hodi lepo poleg z drugo osebo, ampak sem bila vseeno ves čas prisotna, me ni izgubil izpred očmi. Sicer za mojega psa ne bi bilo stresno, če mora biti v družbi neznanih ljudi brez mene, on obožuje vse ljudi in me nič ne pogreša, niti ne pomisli name ko ga drugi imajo (sploh, če je deležen božanja) brez moje prisotnosti. Ampak tako in tako taka situacija ne bi nastala med terapevtskim delom. Vodnik je odgovoren za psa in ga ne sme pustiti.

No, saj to je bilo tudi meni rečeno, da v praksi sicer lahko delata skupaj tudi pes in psička, ki sta si zelo všeč, ampak jima takrat ni dovoljeno osvajanje, kar se mi zdi seveda normalno. Pa tudi to, da v praksi jasno ne delata istočasno dva psa, za katera se ve, da se ne ljubita najbolj (istega spola seveda). Tako da ne vem, kako je lahko to odločilni kriterij tolerance na testu (pri AN seveda).

To kar ti imenuješ "separation anxiety" test, ni identično testu, ki so ga izvedli tam, kjer je bil pes v odsotnosti vodnika obkrožen z najmanj petimi neznanimi ljudmi, v majhnem temnem prostoru, polnem ropotije, pa še pohodili so ga . Mislim, da je to pa res preveč. Poleg tega kolikor poznam avstralce, imajo navado, da za svojim vodnikom hodijo kot senca, vsaj ti, ki jih jaz poznam. Razen, ko morajo počakat na prostoru, da se oddaljiš od njih, kar je seveda ena vaja poslušnosti, ki jo praviloma slej ali prej vsi osvojijo. Ta del testa naj bi služil za simulacijo situacije, ki lahko postane realna, če mora recimo vodnik skočit na stranišče in pustiti psa - čeprav pa nam je bilo na seminarju rečeno, da se to sploh ne sme zgoditi - tako kot tudi ti pravilno ugotavljaš!
Za mojega psa je sicer značilno, da nima nezaupanja pred tujci, za avtralca je celo nadpovprečno zainteresiran za neznane ljudi in se prav nikogar ne boji ter gre k njemu, kar meni seveda ni preveč všeč. No z leti je postalo to že manj prisotno, hvala Bogu.

[Florinca]

kalsang, uau, zelo obširno si se razpisala. Jaz nisem imela taprave predstave, kako stvar zgleda v praksi. Vse čestitke za delo, ki ga opraviš na tem področju. Moja psica je terapevtka za prijatelje in družino    Božanje sprošča in ona se rada boža.  Za kaj bolj resnega pa ne bi bila, ker ima nek svoj kriterij, komu bo zaupala in komu ne.     

[vesna-skway]

hvala vsem za napisane izkušnje 

čeprav tisto, da psa namenoma pohodijo mi ni ravno všeč  skway je podobno odprt do tujcev kot tvoj inka .. ravno zato se mi zdi, da bi bil primeren za terapevtskega psa nekoč ker res vsakega človeka sprejme  ... mi je pa zato toliko bolj mimo, da bi zaradi nekega testa, ga namenoma izpostavljala slabi izkušnji (bolečini) če ostane sam z tujimi ljudmi


Vesna

[kalsang]

V testu, kakršnega smo delali pri Kosmatih smrčkih v ŠKD Celeia in ki je bil narejen po enakem modelu, se ni hodilo po psih. Preizkus je prav tako potekal v zaprtem, temnem prostoru, v katerem je bilo veliko predmetov in več oseb, ni se pa psom stopalo po tacah. Mahalo se je z berglami (pa ne po psih), kakšen predmet se je vrglo na tla (tudi berglo), se psu ponujalo hrano (na ukaz ni smel vzeti) in pes je za par minut ostal sam brez vodnika. Nikakor se pa ni psu prizadejalo bolečine.

To, da je nekdo pri AN stopil psu na taco je samo domneva, ne pa gotovo dejstvo. Sicer dopuščam možnost,  da se je kaj takega zgodilo (mogoče tudi po nesreči), nikakor pa to ni bil del zelo podobnega testa pri nas.

[inka]

To, da je nekdo pri AN stopil psu na taco je samo domneva, ne pa gotovo dejstvo. Sicer dopuščam možnost,  da se je kaj takega zgodilo (mogoče tudi po nesreči), nikakor pa to ni bil del zelo podobnega testa pri nas.

kalsang, seveda, to je dejansko samo domneva, ker mi na moje začudeno vprašanje, za kaj je pes tako zacvilil, niso konkretno odgovorili in to je tisto, kar se mi ni zdelo najbolj fer. Odgovor je bil zelo splošen, da je bil videti v stresu in da je očitno preveč navezan name, da bi zdržal par minut brez mene. To se mi je zdelo prav neverjetno, saj sem imela občutek, da govorijo o nekem drugem psu. Tisto cviljenje ni bilo žalostno, ampak je bilo izraz bolečine, zato sem bila tudi nekoliko ogorčena in me je še toliko bolj užalilo, da mi niso povedali, kaj se je zgodilo. Mogoče sem naredila napako, da nisem takrat bila bolj odločna glede pojasnila .   Moj slab vtis pa je ostal zato, ker se je res preveč kompliciralo in ustvarjalo cel mit okoli te aktivnosti, ki je zelo lepa in po svoje tudi zelo preprosta, če jo izvajajo pravi ljudje.

[kalsang]

Žal mi je, da je tvoja izkušnja takšna, kot jo opisuješ. Če bi bila moja podobna tvoji, me tudi ne bi več videli. Tako kot praviš dejavnost sama je sicer po eni strani zahtevna, je pa lepa in ko razumeš osnove, ni tako zapletena.

S svojim postom sem samo hotela razčistit tole podrobnost, ker se mi je zdelo, da bi nekateri lahko razumeli, kot da se pse namenoma izpostavlja bolečini, kar pa ni res.

[inka]

kalsang, saj je prav, da si to napisala, ker bi res lahko narobe razumeli. Konec koncev je LuNa napisala, da se med testom tudi spotikajo čez psa ali mu "po nesreči" stopijo na rep ali taco. Mogoče so pa bili samo malo nerodni in se niso upali tega meni priznati .
Po drugi strani pa obstaja test za pasje mladičke, s katerim se ocenjuje občutljivost psa na bolečino tako, da se ga precej močno  stisne za tačko oz. prste.  Mojemu nasploh ni prijetno, če se ga prime prav za spodnji del tačke (čeprav da šapo v roko na povelje) in je po mojem v tem smislu dokaj občutljiv (čeprav ne vem, kako je to pri drugih psih). Zato je cela frka, ko je treba malo skrajšat kremplje in ko smo ga enkrat morali dat stran pri veterinarju, ker je bil počen zaradi teka po ledu - takrat je bila narkoza nujna. Ima pa luštno navado, da kadar ga božamo, daje človeku taco daleč čez roko, kot bi se hotel objemat .

[*LuNa*]

Konec koncev je LuNa napisala, da se med testom tudi spotikajo čez psa ali mu "po nesreči" stopijo na rep ali taco. Mogoče so pa bili samo malo nerodni in se niso upali tega meni priznati .

Da ne bo pomote, jaz nisem napisala, da to dejansko počnejo, so le moja predvidevanja, da je možno oz. da se je lahko to zgodilo. Jaz tudi nisem bila prisotna pri tem delu in ne vem, kaj delajo, sem pa sklepala, da delajo podobno kot takrat, ko smo bili vodniki zraven v takšnem prostoru. Takrat če se prav spomnim so prestopili psa, pes pa je moral ležati na miru.
Lahko pa si predstavljam, da kakšren pes takrat vstane ali se premakne, preizkuševalec pa mu po nesreči in nenamenoma pri tem stopi na tačko ali rep.

Ja seveda delata pes in vodnik vedno v paru in načeloma vodnik nikoli ne pusti psa samega. Ampak nikoli ne veš, kaj nepredvidenega se lahko zgodi in je dobro vedeti, kako pes reagira v situacjah, če ostane sam. Npr. da vodniku rata slabo, pade po tleh .... v tistem trenutku psa ne more imeti pod kontrolo.

[martina.o]

Še nekaj sem opazila: pri nekaterih "ponudnikih" te vrste šolanja pri nas ni preveč zaželeno poskušati s pasmami, ki so "nove" na tem področju. Najrajši delajo s preizkušenimi - labiji, pudlji, zlatimi prinašalci itd.
Se mi ne zdi ravno v redu to
.Pri tem delu gre namreč tudi / predvsem za karakter psa, ne izključno pasemske značilnosti
Naša Missy  je zelo, zelo aktivna na športnem področju, odprta do ljudi seveda  precej glasna ampak ko gre v vrtec k otrokom, je popolnoma mirna, pripravljena na mirno igro, dotikanje in ne skače v otroke " od veselja." in dela tiho.
Chip pa ima itak več izkušenj s starejšimi.

[Nati]

Še nekaj sem opazila: pri nekaterih "ponudnikih" te vrste šolanja pri nas ni preveč zaželeno poskušati s pasmami, ki so "nove" na tem področju. Najrajši delajo s preizkušenimi - labiji, pudlji, zlatimi prinašalci itd.
Se mi ne zdi ravno v redu to
.Pri tem delu gre namreč tudi / predvsem za karakter psa, ne izključno pasemske značilnosti
Naša Missy  je zelo, zelo aktivna na športnem področju, odprta do ljudi seveda  precej glasna ampak ko gre v vrtec k otrokom, je popolnoma mirna, pripravljena na mirno igro, dotikanje in ne skače v otroke " od veselja." in dela tiho.
Chip pa ima itak več izkušenj s starejšimi.

No midve s Calli sva izpit pri AN - izpitna komisija je bila avstrijska opravili leta 2007 takrat kot LuNa, ko je bil prvič izveden tečaj za terapevtske pse in na koncu izpit. Pa čeprav je bila takrat Calli v skupini mladih psov, je delala izpit po programu za odrasle in se z nekaterimi preizkušnjami tudi prvič srečala. Med njimi je bil tudi prestop psa medtem ko pes leži na prostoru in "separation anxiety", katero vidim, da pogosto omenjate.
Avstrijska člana izpitne komisije sta bila zelo, zelo prijazna in vnaprej vedno povedala, kaj bosta naredila s psom, tako da do kakšnih nepredvidenih ali kočljivih situacij ni prišlo. Nad Calli sta bila zelo navdušena, čeprav je bolj eksotične pasme za naše kraje. Naše inštruktorice je vedno motilo njeno miganje z uhlji, ampak lapphundi imajo zelo mobilna uhlja. Prav tako jim ni bila všeč Callina velika živahnost in igrivost; ampak je zelo prilagodljiva in ko dela, je zelo mirna in tiha, kar se jim je pa spet zdelo čudno. Najtežja izpitna vaja za naju je bila, da je slastni Schmakos izpustila na komando. To morajo izvesti, da slučajno kuža ne bi pojedel razstresenih tablet v bolnic. Kužki morajo biti izjemno potrpežljivi in ne smejo panično ali celo agresivno odreagirati, če jih na terapiji kdo pomotoma pohodi ali bolj grobo prime, kar se lahko zgodi zlasti pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami in invalidi. Meni se pri terapevtskih psih značaj psa zdi veliko bolj pomemben od poslušnosti, zato me čudi, da so AN kot pogoj letos uvedli BBH. Torej s tem pogojem izključijo iz tečaja vse mlade pse. Glede tega so Tačke pomagačke veliko bolj tolerantne.
Če koga zanima skrajšan posnetek izpita za terapevtskega psa, si ga lahko ogleda tukaj:
http://www.youtube.com/watch?v=nKdN-1p4tGI
Zaradi pomanjkanja časa sicer s Calli redno ne delava kot terapevtski par, čeprav ima super značaj za to dejavnost, se pa udeležujeva občasnih aktivnosti, kot so obiski otrok s posebnimi potrebami, obiski vrtcev in šol in druženje z otroki ter odpravljanje strahu pred psom.

[martina.o]

Nati - sem šla prav gledat - midva s Chipom sva delala sprejemni izpit pri AN v začetku septembra 2006.
Je bilo res čudno.
lp

[Nati]

Nati - sem šla prav gledat - midva s Chipom sva delala sprejemni izpit pri AN v začetku septembra 2006.
Je bilo res čudno.
lp

martina o.
ja mislim, da sva midve s Calli sprejemni izpit naredili že junija 2006, potem sva pa tečaj obiskovali v sezoni 2006/2007 in komajda izpolnili pogoje za pristop h končnemu izpitu, ker sva ravno v tistem obdobju veliko hodili na razstave, inštruktorice se pa niso držale vnaprej razpisanih terminov tečaja Vsemu navkljub se mi zdi fajn, da sva se udeležili tečaja, saj je bila to za obe zelo zanimiva izkušnja.