Kupila sem rodovniškega škota. Uspavati sem ga dala pri 2 letih in 9 dneh (čez 11 dni bo spet dan spominov na njegovo prerano smrt). Kaj se je vmes dogajalo? Agonija za agonijo, na 100 in 100 tisoče stroškov, pes mi je hiral pred očmi, na koncu sem se zavedla, da sva bitko izgubila že takoj na začetku. In spoznala, da je na tem svetu samo še zato, ker sem jaz tak egoist, da si ga ne upam spustiti od sebe. In sem ga. Kako hudo je bilo, mi verjetno ni treba pisati...
To je bistvo mojega pisanja. Nisem imel nikoli rodovniškega psa, morda ga tudi nikoli ne bom imel, sem posvojil v pasjem zavetiščuM.M. psičko mešanko kateri sem kljub njeni težki bolezni( rak na dojkah) nudil 12let in pol lepega življenja, ki ga je vračala z neverjetno ljubeznijo do nas do zadjega dne. Kaj smo v zadnjih 4 letih in dveh operacijah preživeli nima smisla opisovati. Ne bomo pa je nikoli pozabili, pa čeprav je bila pasme čistokrvni vaški potepuški mešanec. Zdaj pa posvajamo čistokrvnega Tibetanskega španjela sicer brez rodovnika, zakaj pa brez rodovnika je popolnoma druga zgodba in ni za to temo. Še enkrat povdarjam da se leglo iz katerega izhaja naš bodoči novi član družine ne prodaja, je pa nastalo čisto iz določenega razloga in vsi mladički že imajo novi dom. Ker pa ravno nimajo rodovnika, še ne pomeni, da jih je treba pokončati, saj še obstojamo ljudje ki smo pripravljeni za njih skrbeti čeprav morda obstoja riziko da nas bo to veliko stalo- morda več kot če bi kupili rodovniškega. Pa se za to sploh ne obremenjujem, saj nam je tako prirastel k srcu da nam ne bo za njega žal dati tudi zadnji EUR če bo to potrebno. Ker pa je pri nas vse več "nategovalcev in preprodajalcev" bo ta riziko manjši saj poznam tako očeta kot mamo mojega posvojenčka.