Poskušam se vživeti v tvoje razmišljanje in gledati s tvojega zornega kota, pa mi nekako ne uspeva ravno najbolje. V svojem zadnjem postu zopet potiskaš na plan temo, ki smo jo že dodobra obdelali v teh zadnjih postih, in se oddaljuješ od bistva.
Kvalitetnega rodovniškega psa si lahko privošči čisto vsak. Prišparati tistih 1000 evrov ni tako velik problem, sploh če je tvoja želja iskrena in dovolj močna. Drugo vprašanje pa je, če si zmožen psu zagotoviti vse ustrezne pogoje.
Jaz bi si sedaj lahko kupila rodovniškega psa iz zelo kvalitetne psarne, iz zelo kvalitetne paritvene kombinacije, psa z razstavnim potencialom, zdravega psa (imam denar, ki čaka prav na to), pa si ga vseeno ne morem privoščiti, ker nimam pogojev zanj.
Kar pa se tiče rodovnikov in garancije na zdravje.... Se strinjam. Še tako blesteč rodovnik in še tako zdravi predniki niso 100%, da boš dobil 100% zdravega psa. Se pa vsekakor in absolutno s preudranim nakupom pri kvalitetnem vzreditelju, s premišljeno odločitvijo, iz katere paritvene kombinacije boš vzel mladiča (za kar pa moraš seveda imeti nekaj znanja tudi sam, sploh kar se tiče dednih bolezni povezanih z dotično pasmo), možnosti za to, da dobiš bolnega mladička zmanjšajo na minumum. Še vedno pa se lahko zgodi, seveda. Tudi vzreditelji niso bogovi in ne morejo preprečiti in vedeti vsega. Ampak zaradi tega niso slabi vzreditelji. V kolikor si mladička kupil pri dobrem, predanem in kvalitetnem vzreditelju, zagotovo lahko pričakuješ opravičilo in novega mladička ali vračilo stroškov, v primeru smrti mladička. Jaz ne obsojam nikogar, ki se mu kljub vsemu znanju in predanosti zgodi kakšen tragičen primer. To je pač življenje in prav je, da se o tem na glas spregovori, razčisti in pove, zakaj je do tega prišlo.
Nekaj povsem drugega pa so kvazi oz. wannabe vzreditelji, katerim se take tragične zgodbe kar nizajo, marsikatero pa preprosto pomedejo pod preprogo. Vzroka zanje seveda ne poznajo...
Treba je ločiti med dobrimi in slabimi vzreditelji, treba se je učiti, se zanimati, iskati, spraševati tu in tam in v končni fazi vedeti, kaj pravzaprav iščeš. Jaz vem, kakšnega psa hočem imeti v prihodnje in kupila ga bom tam, kjer bodo možnosti za to, da bo bolan mini mini minimalne.
In še glede YO in njenega škota....Dednih bolezni se na vzrejnem žal ne da ugotavljati, niti jih ne, vsaj pri "moji" pasmi ne. Kot je že Lanabela povedala, moraš imeti sam toliko znanja, da se pozanimaš in pobrskaš po rodovnikih in, da greš psa kupit tja, kjer si prepričan, da te ne bo doletela kakšna šokantna novica po nekaj mesecih skupnega bivanja z novim kužkom. Pri njufih je pogosta bolezen, ki se izraža le pri recesivnih homozigotih (mladič mora dobiti alel za bolezen od vsakega starša, da se bolezen potem dejansko izrazi). To pomeni, da vzrejno dovoljenje lahko dobijo tudi prenašalci(ki pa niso oboleli, ker imajo samo en okvarjen alel) te bolezni. Torej, če pariš dva prenašalca, oba imata vzrejno, pa že obstaja možnost, da boš imel v leglu obolele mladiče. Kako boš to preverjal z vzrejnim? Ne moreš. Edino, če prepoveš paritev prenašalcev, kar pa bi zopet pomenilo veliko izgubo za pasmo, saj so prenašalci tudi zelo kvalitetni psi, šampioni, ki dajejo odlične potomce. Sam moraš imeti toliko znanja in poiskati vzreditelje, ki vedo, kaj delajo, da se izogneš katastrofi.
No, edino displazija...pa še za to moraš poznati rodovnike in vedeti, kakšne ocene so imeli predniki za več kolen nazaj.
Lp
Lp