Za otroke z manj prijatelji, manjso samozavestjo... toplo priporocam imeti zival, psa, macko, karkoli (obveznost, ki mu vraca "prijateljstvo" nazaj). Samo morajo priti starsi do tega spoznanja in oni prevzeti levji delez skrbi za zival.
Zival je lahko "terapevtska" tudi brez sole za terapijo, samo tam mora biti: znala sem racunati dolgo pred solo, brati ne in tudi tega nisem marala. Je imela mama z mano doma kar tezave, ker sem se trmasto upirala branju. Na silo sem morala sedeti v kuhinji pred knjigo, iz katere sem morala brati (ceprav sem vedela marsikaj prebrati, sem se delala, da ne znam, ker tega nisem hotela delati - se vedno branje knjig ni moj hobi, razen pasjih...). Ko sem nekaj spravljala ven, je vedno prisel sedeti na stol za moj hrbet nas macek, ki sem ga jaz poimenovala Miki. Malcek bojec, zato se ni ravno najbolj cartal. Edino ko sem brala. Tako sem se naucila brati oz. trenutno delam doktorat (sicer iz naravoslovja, pa vseeno brez znanja branja ne bi slo)
Ja, pa mami je tudi olajsal delo. Brez Mikija bi osivela ze tedaj.
Pa to ni edina velika zadeva, ki so mi jo dale zivali (vcasih sem sla na drugo stran cestisca, ce so po eni strani sli ljudje, od kar smo dobili k hisi prvega psa, tega problema s samozavestjo nisem vec imela; se vec, sedaj grem zelo rada na pasje zadeve, ker so tam fajn ljudje).