Zdaj pa še jaz povem svojo zgodbo kako sem prepričala starše,da mi dovolijo imeti psa.Že od majhnega sem bila zaljubljena v pse,predvsem,ko sem gledala ljudi kako jih sprehajajo,ubogajo in sem ga seveda hotela imeti.Ko sem bila malce starejša sem domov pripeljala črno labradorko,ki je šla za mano po cesti in je potem šla nazaj domov.Tudi zlatega prinašalca sem pripeljala domov in to pozimi,ter se z njim igrala ves dopoldan,ko je bil čas da odide.Potem sem iskala po oglasih psa,kot je zlati prinašalec ali škotski ovčar.Ko sem bila že malo starejša pa sem še bolj trdno vztrajala,kjub očetovi močni volji,da ne bomo imeli psa.Začela sem obiskovati internet in iskati čim več o psih.Nekaj časa smo se menili,da bi imeli zlato prinašalko(sigurno psičko) in ko smo bili že poleg nakupa in večjega pogovarjanja okoli psa,je mama vedno prestavljala nakup psa na spomlad in ko je prišla pomlad in sem spet začela o psu,je vse padlo v vodo in se mi je strlo srce.Spet sem čakala pomlad in naslednjo in nasledno,ko mi je naenkrat prekipelo in sem tako zelo vztrajala in toliko prejokala,ko smo se skupaj sedli za mizo,se odkrito pogovorili o stroških,boksu in vseh ostalih podrobnostih.Takrat smo se odločilo za psičko zlato prinašalko ali dolgodlako ovčarko,za katero smo mislili,da je tako ali tako redka pasma in je sigurno ne bomo dobili.Gledala in listala sem oglase,tudi po mailu sem sem spraševala,če so psi še na voljo,...
Ko pa smo malo premislili o boleznih,predvsem pri prinašalcih,ki jih najdeš na vsakem koraku,smo se malo zamislili.Nekaj dni zatem sem na internetu našlaleglo škotskih ovčarjev in ko smo si jih odšli ogledat in še oče je peljal,sem vedela,da gre zares.Nažalost so bile tam oddane vse psičke in sem v solzah odšla domov.Ker sem bila zelo blizu,da bi imeli psa,se nisem predala in pogledala še druge oglase in našla še eno leglo škotov.Takoj isti dan sem odnesla telefon mami in jo prosila naj pokliče in vpraša,če imajo kakšno psičko,ki je še na voljo,ogled,....
Takrat smo se čez nekaj dni odpeljali na ogled.Ko smo psišli tja in sem zagledala majhne kepice,sijoče,ljubke,ki so tako silile k človeku sem se zaljubila.Pogledala sem vse znake,na katere sem morala biti pozorna pri nakupu mladičku(dlaka,zobje,....),po nasvetih veterinarke.Ker sem bila zelo zadovoljna smo se odločili,da bo to naša mala kepica in smo jo še naprej obiskovali,dokler ni prišla domov.Zdaj ko je Daša velika psička,jo imajo vsi neskončno radi(predvsem oče) in tudi za njo dan za dnem z veseljem skrbim.
Še zdaj ne morem verjeti,da imam res psa.
VZTRAJAJTE samo,če si res želite psa!!!!!Naj ne bo to le ena od muh!!!!
Lp in pozdravite svoje pesjančke