Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92, 15/94, 19/94, 44/94) ter 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) vlagam
PREDLOG ZAKONA O ODGOVORNEM LASTNIŠTVU PSOV IN RAVNANJU Z NEVARNIMI PSI
ki Vam ga pošiljam v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.
Mag. Borut Sajovic
Poslanec LDS
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
Na področju zaščite živali in ravnanja z različnimi skupinami živali, vključno s hišnimi, velja v Sloveniji Zakon o zaščiti živali - uradno prečiščeno besedilo (ZZZiv-UPB1) (Ur. l. RS št. 20/ 2004 z dne 4. 3. 2004), medtem ko je bila prva različica tega zakonskega besedila sprejeta že konec leta 1999.
Za nadzor nad izvajanjem tega zakona so pristojne inšpekcijske službe za veterinarstvo, kmetijstvo, lovstvo, ribištvo in ohranjanje narave, nadzor nad izvajanjem nekaterih določb zakona, ki zadevajo javno varnost v odnosu do obveznosti skrbnikov nevarnih živali, vzrejo, vzgojo in šolanje nevarnih psov in prepovedana ravnanja z živalmi (različne oblike namernega mučenja in povzročanja bolečin ter slabega zdravstvenega stanja in počutja živali), pa je tudi v pristojnosti policije.
Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB1) v nekaterih delih ureja tudi vprašanje ravnanja in skrbništva nevarnih psov in določa kazni za neustrezno ravnanje skrbnikov nevarnih psov ter opredeljuje pristojne organe nadzora.
V petem členu so nevarne živali tako opredeljene kot tiste živali, ki "ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka /.../", enajsti člen pa nalaga skrbniku - t. j. osebi, ki ima žival v lasti ali oskrbi in odgovarja za primerno rejo, ravnanje, oskrbo in prevoz, da mora "/.../ z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici", pri čemer je odgovoren tudi za zagotavljanje fizičnega varstva živali.
Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS) je po dvanajstem členu zakona pristojna za vodenje registra nevarnih psov (ki so povzročili resne poškodbe človeku ali živali oziroma se napadalno vedli), ki je del Centralnega registra psov, medtem ko so ji ažurirane podatke enkrat mesečno prek informacijskega sistema dolžne posredovati zasebne veterinarske organizacije s koncesijo. Javni dostop vsaj do vsaj izbranih vsebin tega registra ni možen.
Zakon predvideva tudi, da minister, pristojen za veterinarstvo, predpiše natančnejše pogoje vzreje, vzgoje, šolanja in vodenja nevarnih psov, ki v času nastajanja tega zakonskega predloga, kljub izteku vseh za to namenjenih zakonskih rokov, še ni bil javno objavljen oziroma sprejet.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je poleti 2005 na podlagi 40. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB1), ki določa seznam vseh obveznih podzakonskih aktov, sicer sprejelo Pravilnik o zaščiti hišnih živali (Ur. l. RS, št. 75/ 2005), kar je dobrodošlo predvsem z vidika zagotavljanja ustreznih življenjskih oziroma bivalnih pogojev in s tem zaščite pravic hišnih živali, vendar pa v zelo skromnem obsegu ureja vprašanje ravnanja z nevarnimi psi, še manj pa določa odgovornosti in obveznosti ter zagrožene kazni za neupoštevanje obveznosti za lastnike nevarnih psov.
V 28. členu omenjeni pravilnik namreč določa le, da so nevarni psi tisti, ki "so neizzvano enkrat ali večkrat ugriznili, napadli ali se napadalno vedli do človeka ali drugih živali". Skrbnikom nevarnih psov pa taisti pravilnik nalaga, da morajo takšni nevarni psi na javnih krajih nositi nagobčnik in biti na povodcu. S to rešitvijo je pristojno ministrstvo le deloma konkretiziralo zakonske določbe, pri čemer je ostala neurejena še vrsta vprašanj, povezanih z odgovornostjo lastnikov ali začasnih skrbnikov nevarnih psov - tako je na primer po zakonu začasni odvzem živali možen le v primerih, ko je prizadeta žival mučena ali se z njo slabo ravna, medtem ko začasni ali trajni (evtanazija) odvzem živali oziroma psa po tem zakonu ni možen, če gre za psa, ki je zaradi svojega vedenja ali nezmožnosti lastnika oziroma skrbnika, da nadzoruje njegovo vedenje, nevaren za okolico in s tem za javno varnost in zdravje.
Kar zadeva kaznovalni del obstoječe pravne ureditve Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB1) določa denarno kazen v višini 50.000 tolarjev za fizično osebo, ki ni zagotovila fizičnega varstva nevarnih živali.
Z denarno kaznijo od 100.000 do 150.000 tolarjev pa se za prekršek kaznuje posameznik:
• ki ne zagotovi ustrezne vzgoje in šolanja oziroma drugih ukrepov in je zato žival nevarna okolici (drugi odstavek 11. člena tega zakona);
• ki ne zagotovi vzreje, vzgoje, šolanja in vodenja nevarnih psov v skladu s predpisanimi pogoji (tretji odstavek 12. člena tega zakona);
• če nevarnega psa zaupa v vodenje osebam, ki nimajo ustreznega kinološkega znanja, ali osebam, ki so mlajše od 16 let (četrti odstavek 12. člena tega zakona).
Po njihovih navedbah VURS vodi register nevarnih psov od aprila leta 2003 na podlagi Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB1), medtem ko Zakon o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS) (Ur. l. RS, št. 93/ 2005 z dne 21. 10. 2005) nalaga vsakemu lastniku psa, da mora psa najkasneje v sedmih dneh od pridobitve prijaviti veterinarski organizaciji, ki nove ali osvežene podatke vnese v centralni register psov, ki se vodi pri VURS. Pasjega mladiča mora lastnik prijaviti veterinarski organizaciji najkasneje do tretjega dopolnjenega meseca starosti, ko se opravi prvo obvezno cepljenje proti steklini. Prav tako velja obveznost prijave veterinarski organizaciji v primerih pogina, odtujitve, pobega oziroma vsake druge spremembe v zvezi s psom. Stroški dopolnjevanja centralnega registra psov in s tem tudi registra nevarnih psov, ki ga izvajajo veterinarji - zasebniki s koncesijo, so na strani lastnikov psov.
V Sloveniji ni zakonodaje, ki bi urejala področje kinologije oziroma bi celovito urejala področje reje, vzgoje in šolanja (nevarnih) psov, izobraževanja in usposabljanja lastnikov psov ter promocije pozitivnih vidikov lastništva oziroma skrbništva psov in načel odgovornega lastništva psov.
Pri tem sta veterinarska in kinološka stroka soglasni, da bi bilo ozko administrativno prepovedovanje imetja, vzdrževanja, šolanja in reje določenih t. im. nevarnih pasem psov neprimerno in obenem tudi neučinkovito. Del stroke se zavzema za t. im. nepasemsko zakonodajo, ki izhaja iz temeljnega strokovnega izhodišča, da je lahko vsak pes nevaren za javno varnost in zdravje oziroma za ljudi in druge živali, pri čemer je ključnega pomena predvsem, kakšen je njegov lastnik oziroma skrbnik, kako psa vzgaja, in ali se pri tem zaveda, kakšne so njegove zakonske obveznosti, povezane z odgovornim in etičnim lastništvom oziroma skrbništvom psa.
Primeri dobrih praks, torej držav, ki so pravno že uredile področje ravnanja z nevarnimi ali potencialno nevarnimi psi, kažejo, da je mnogo učinkovitejša prav nepasemska zakonodaja, ki ne prepoveduje posameznih t. im. nevarnih pasem psov, temveč regulira in uvaja strožji nadzor nad izvajanjem zakonskih obveznosti s strani lastnikov oziroma skrbnikov psov, ki pripadajo določenim nevarnim vrstam, predvsem pa promovira in spodbuja odgovorno lastništvo.
Poleg številnih pozitivnih vplivov psov in skrbništva psov, med katere nedvomno sodi njihova terapevtska vloga pri zdravljenju in pomoči osebam z motnjo v duševnem razvoju, vloga sopotnika in pomočnika pri ljudeh z nekaterimi telesnimi motnjami (npr. psi vodniki slabovidnih in slepih oseb), izrazita socialna vloga, reševalna in varovalna vloga ter pomoč službenih in lovskih psov, prihaja še posebej v gosto naseljenih urbanih območjih, kjer biva tudi večina registriranih psov v Sloveniji, do neljubih, nevarnih in konfliktnih situacij. Primer najhujših in najnevarnejših, pa tudi medijsko najbolj odmevnih, so načeloma neizzvani napadi psov (napadi brez ugotovljivih razlogov), katerih posledica so hude ali posebej hude telesne poškodbe ljudi, v izjemnih primerih celo smrti ljudi, običajno mlajših otrok.
Kot poroča Slovenska tiskovna agencija (STA) je bilo po podatkih Veterinarske uprave Republike Slovenije 15. julija 2006 v Sloveniji registriranih okoli 160.000 psov (po navedbah nekaterih veterinarjev naj bi bilo vseh psov okoli 300.000), medtem ko je po podatkih VURS le okoli 10% vseh registriranih psov čistih pasemskih. Območni uradi VURS so leta 2005 zabeležili 1257 ugrizov psov, veterinarsko je bilo obravnavanih 463 primerov, izvršenih pa je bilo 127 sankcij. Največ napadov so zabeležili območni uradi Novo mesto, Maribor in Murska Sobota.
V prvi polovici leta 2006 so po podatkih VURS območni uradi VURS zabeležili 531 prijavljenih ugrizov psov, za prejšnja leta pa VURS nima določnih podatkov, saj po njihovih navedbah sistema nimajo računalniško urejenega. Kot je za STA dejala direktorica VURS Vida Čadonič Špelič analize podatkov kažejo največ ugrizov psov pasme zlati prinašalec, najverjetneje zato, ker so zelo priljubljeni in jih je razmeroma veliko v Sloveniji.
Iz navedenega izhaja, da v Sloveniji posebno področje ravnanja z nevarnimi psi ni posebej zakonsko urejeno, prav tako tudi še ni sprejet podzakonski akt - pravilnik, ki ga sicer predvideva Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB1). Da so napadi oziroma ugrizi psov, zlasti v strnjenih, urbanih naseljih oziroma območjih lahko precejšen javno-varnostni in zdravstveni problem je dejstvo, ki govori v prid posebni pravni ureditvi tega področja.
Pravna ureditev, ki bi predvsem pomagala zaščititi varnost in zdravje prebivalk in prebivalcev, dolgoročno pa predvsem prispevala k večji odgovornost lastnikov oziroma skrbnikov psov, kot tudi ljudi, ki se gibljejo ali živijo v bližini psov, ter tako enim in drugim približati pse kot spremljevalce ljudi z lastnimi potrebami in načinom vedenja, je torej več kot na mestu.
Slednje potrjujejo tudi številne države, tako članice EU, kot tudi nekatere države izven EU, ki so že pravno uredile področje ravnanja oziroma lastništva psov - le redko z absolutnimi prepovedmi na primer vzreje t. im. nevarnih pasem (npr. Danska, Nizozemska), mnogo pogosteje z zakonskimi rešitvami, ki povečujejo nadzor nad ravnanjem z "nevarnimi" psi in lastnikom psov nevarnih ali t. im. borilnih vrst nalagajo posebne, dodatne obveznosti (npr. posebna šolanja, usposabljanja, varnostne ukrepe na javnih krajih ipd.) (npr. Italija, Belgija, Kalifornija idr.).
Predlagatelji tega zakona menimo, da je čas, da to področje uredimo tudi v Sloveniji, in sicer ne s prepovedmi v smislu t. im. pasemskih zakonov, temveč z natančno določenimi obveznostmi lastnikov oziroma skrbnikov psov nevarnih vrst oziroma psov, ki so se že neizzvano agresivno vedli oziroma so napadli človeka ali drugo hišno ali rejno žival, kot tudi pravic psov, njihovih lastnikov in drugih ljudi, s katerimi psi neizbežno dnevno prihajajo v stik in si delijo isto življenjsko okolje.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve
Ključni cilj pričujočega predloga zakona je, kot izhaja že iz naslova, povečati odgovornost lastnikov psov in s tem zagotoviti večjo javno varnost in zdravje. Predlog zakona zato, ker je odnos med psom, dolgoletnim človekovim spremljevalcem, in človekom kompleksen in zahteva strokovno in sistematično reševanje problemov in konfliktnih situacij, ki se pojavljajo v zvezi z njim, precej pozornosti namenja tudi spodbujanju odgovornega lastništva psov ter odgovornega in strpnega vedenja vseh, ki se gibljejo ali živijo v bližini psov.
Predlagatelj zakona si tako prizadeva tudi za večjo osveščenost in seznanjenost s potrebami in vedenjem psov, zakonskimi obveznostmi in pravicami lastnikov oziroma skrbnikov psov ter pravicami ljudi, ki so jih napadli psi, ali so psi napadli njihovo rejno ali hišno žival.
Predlog zakona temelji na izhodišču, da bi bila zakonska prepoved vzreje, posedovanja, prodaje in oddaje psov t. im. nevarnih vrst psov sicer enostavnejša, a mnogo manj učinkovita in neprimerna, saj verjamemo, da bi šlo pri tem med drugim tudi za poseganje v pravico do svobodne izbire življenjska sloga. Poleg tega velja, da niso vsi posamezni osebki, ki pripadajo posameznim nevarnim vrstam psov, ki so bile sicer skozi zgodovino genetsko preoblikovane tako, da se je izpostavljalo ali poudarjalo njihov agresivni značaj psov, saj so služili kot borilni psi ali psi za nadzor ljudi (sužnjev), agresivni in nevarni za okolico, predvsem ljudi, a priori nevarne.
Predlog zakona uvaja kategorijo nevarnih psov, ki za javno varnost in zdravje predstavljajo večje tveganje kot drugi psi, in sicer gre za pse, ki pripadajo tistim vrstam psov, ki so bili genetsko vzrejeni za boj oziroma za napade na ljudi, imajo visok prag bolečine in veliko glavo kvadrataste oblike, široke čeljusti in močno razvite žvekalne mišice.
Zakon kot nevarne pse natančno opredeljuje naslednje tipe psov:
• pit bull terrier (ameriški staffordshirski terier, ameriški pitbulterier, staffordshirski terier),
• ca de bou (mastif),
• kanarska doga,
• argentinska doga,
• brazilska fila,
• neapeljski mastif,
• bulmastif,
• bordojska doga,
• rotvajler,
• cane corso,
• akita inu,
• tosa inu.
Prav tako sodijo po tem zakonu v kategorijo nevarnih psov vsi psi, ne glede na pripadnost vrsti ali tipi, velikost, težo ali moč ugriza (čeljusti), ki so kadarkoli napadli človeka, pri čemer so mu prizadejali hude ali posebno hude telesne posledice, ali je bila posledica napada psa celo smrt človeka. Prav tako velja, da med nevarne pse sodijo tisti psi, ki so telesno hudo poškodovali drugo hišno ali rejno žival oziroma je bila posledica napada smrt živali.
Ena ključnih novosti, ki jih vključuje predlog zakona, je obveznost lastnikov nevarnih psov, da si pridobijo posebno licenco za ravnanje z nevarnimi psi. Posebno usposabljanje, razdeljenega na teoretični in praktični del, in katerega vsebino in način izvajanja ter obliko in način izdaje licence naj bi predpisal minister, pristojen za veterinarstvo. Celoten program usposabljanja za pridobitev licence za ravnanje z nevarnimi psi pa naj bi izvajale organizacije s pooblastilom Kinološke zveze Slovenije, ki so lahko kinološka društva, kinološko-lovska društva, pasemski klubi in druge fizične ali pravne osebe. S to rešitvijo naj bi se povečala predvsem seznanjenost lastnikov in skrbnikov ter bodočih lastnikov psov nevarnih vrst o potrebah psov, njihovih značilnostih in etoloških zakonitostih, kot tudi o zakonsko določenih pravicah in obveznostih lastnikov oziroma skrbnikov ter tistih, ki so jih napadli psi oziroma lastnikov ali skrbnikov napadenih živali.
Predlog zakona temelji na treh osnovnih načelih, in sicer:
• načelo preventive,
• načelo odgovornega vedenja in
• načelo dobrega ravnanja s psi.
Načelo preventive pomeni, da je vsak lastnik oziroma skrbnik dolžan poskrbeti, da njegov pes oziroma pes, ki ga ima v začasni oskrbi, s svojim vedenjem, ki mora biti nadzorovano, ne ogroža okolice in s tem varnosti ter zdravja ljudi in drugih živali. S tem želi predlagatelj predvsem povečati zavedanje lastnikov oziroma skrbnikov vseh psov, da imajo sicer pravico do izbire in vzreje ter posedovanja psov, obenem pa imajo tudi drugi ljudje, tako lastniki, kot tisti, ki živali nimajo, živijo pa v njihovi bližini, pravico do varnega bivalnega okolja in do brezskrbnega in svobodnega gibanja po javnih površinah.
Predlog zakona v tem smislu tudi priporoča državi in lokalnim skupnostim in s tem poudarja pomen konkretnih preventivnih ukrepov, s poudarkom na izobraževanju in promociji načel odgovornega lastništva psov, naj sprejmejo konkretne ukrepe za zmanjšanje možnosti napadov psov na ljudi, najpogosteje otroke, in druge rejne ali hišne živali, ter s tem povečajo javno varnost.
Drugo, načelo odgovornega vedenja, vključuje predvsem obvezo sleherne posameznice ali posameznika, da ravna in se vede samo-zaščitno, predvsem v bližini oziroma v okolju, kjer ob človeku živijo in se gibljejo psi in druge, zlasti hišne, živali. O tem, kolikšna, če sploh, je bila krivda posameznika, ki ga je (ali njegovo žival) napadel pes, bo presojal za to usposobljen in pristojen inšpektor - uradni veterinar, ki bo izrekal predvidene ukrepe po tem zakonu na podlagi pridobljenih vseh razpoložljivih informacij (policijskega zapisnika, zapisnika javne zdravstvene službe, ki je oskrbela poškodovanca, na podlagi obvestila zasebne veterinarske organizacije s koncesijo, ki je oskrbela napadeno žival, obvestila antirabične ambulante in podobno).
Tretje, načelo dobrega ravnanja s psi, pomeni, da naj sprejetje tega zakona o odgovornem lastništvu psov in javni varnosti ne bi obenem poslabšalo stanja na področju pravic, zaščite in blaginje pravic živali, v konkretnem primeru (nevarnih) psov, temveč zaradi dodelanih postopkov omogočajo uresničevanje priporočil in načel humanega ravnanja z živalmi, kot jih na primer opredeljuje "Protokol o zaščiti in blaginji živali" k Amsterdamski pogodbi (1997) in "Akcijski načrt o zaščiti in blagostanju živali 2006 - 2010" (ang. Action Plan on the Protection and Welfare of Animals 2006 - 2010), ki ga je Evropska komisija sprejela januarja 2006.
Ker predlog zakona uvaja dolžnost prijave napada psa na človeka oziroma drugo hišno ali rejno žival lastniku ali skrbniku psa, obenem uvaja tudi nadaljnji postopek, povezan z delom in vlogo policije, katere primarna naloga je prav skrb za javnost varnost in dobrobit državljank in državljanov, veterinarskih inšpektorjev - t. im. uradnih veterinarjev, javnih zdravstvenih služb in zasebnih veterinarskih organizacij s koncesijo.
V prvi fazi uradnega postopka, torej pred izrekom zaščitnih in sankcijskih ukrepov uradnega veterinarja, je ključnega pomena, da pristojne službe pridobijo čim več kakovostnih in celovitih informacij o konkretnem napadu psa, saj so te edina podlaga za nadaljnje odločanje uradnega veterinarja v postopku, ki lahko lastniku oziroma skrbniku odredi ukrepe:
• obveznega šolanja ali prevzgoje nevarnega psa pri pooblaščeni organizaciji, vključno z varnostnimi ukrepi, ki bi preprečili morebiten nov napad nevarnega psa (vsaj obvezno uporabo nagobčnika in povodca na javnih površinah);
• začasne prepovedi oddaje ali prodaje nevarnega psa;
• začasnega odvzema nevarnega psa in njegovo nastanitev v izolatoriju izbrane zasebne veterinarske organizacije s koncesijo.
V izjemnih primerih oziroma ko so izčrpane že vse druge možnosti (varnostni ukrepi in prevzgoja nevarnega psa) in, če se ti izkažejo kot neučinkoviti, lahko uradni veterina komisiji za nevarne pse poda predlog za usmrtitev nevarnega psa. Predlog zakona uvaja drugo novost - delovanje posebne strokovne in neodvisne komisije, ki jo sicer imenuje minister, njeni člani pa so predstavniki:
• VURS,
• ministrstva, pristojnega za notranje zadeve,
• Kinološke zveze Slovenije,
• društev s statusom društva na področju zaščite živali, ki deluje v javnem interesu.
Takšna neodvisna in predvsem strokovno usposobljena komisija naj bi v najhujših primerih, ko nevarni pes predstavlja resno grožnjo za javno varnost in zdravje, odločala o humani usmrtitvi nevarnega psa, ki je napadel hudo ali posebno hudo poškodoval človeka, ali celo povzročil smrt, ali hudo telesno poškodoval drugo žival ali jo usmrtil. Zakon v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do pravnega varstva omogoča pravico do pritožbe, ki zadrži izvršitev odločbe komisije.
Se nadaljuje...